Misli dobro in dobro bo!
V začetku dvajsetega stoletja se je kmet nekega dne vračal domov s polja.
Ko so šli mimo močvirja, so nenadoma zaslišali klic na pomoč.
Kmet je stekel za tem glasom in videl dečka, ki se je nemočno prebijal v močvirni zemlji.
Moški je našel vejo in fantu pomagal na suho.
Fant je še vedno hlipal in se tresel, ko je prišel ven.
“Pridi k meni domov. Treba se je umiriti in ogreti,« je rekel kmet.
»Ne morem, oče me čaka. Verjetno ga zelo skrbi,« je rekel deček in pobegnil.
Zjutraj kmet zagleda dva čistokrvna konja s kočijo, ki se bližata njegovi hiši.
Lepo oblečen gospod stopi iz kočije:
“Ali si včeraj rešil mojega sina?”
»Ja, sem,« je odgovoril kmet.
“Koliko sem ti dolžan?”
»Ne žalite me, gospod. Nič mi ne dolgujete. Storil sem, kar bi naredil vsak normalen človek!«
»Ne, ne morem tako pustiti, saj je navsezadnje to moj sin. Hitro mi povej kateri koli znesek!«
»Nočem več govoriti o tem – zbogom!« se je obrnil kmet in odšel.
In potem je njegov sin zbežal iz hiše.
“To je tvoj sin?” je vprašal gost.
»Ja,« je ponosno rekel kmet in pobožal dečka po glavi.
»Naredimo takole: tvojega sina bom vzel s seboj v mesto in mu plačal šolanje.
Če je tako plemenit, kot njegov oče, potem ne ti ne jaz ne bova obžalovala naše odločitve.«
Minilo je nekaj let.
Kmečki sin je končal srednjo šolo, nato medicinsko univerzo in kmalu je njegovo ime postalo svetovno znano.
Temu fantu je bilo ime Alexander Fleming – mož, odgovoren za penicilin.
Pred vojno je sin tega gospoda prišel na londonsko kliniko z najhujšo obliko pljučnice.
Kaj mislite, da mu je tokrat rešilo življenje? Da, penicilin, ki ga je odkril Alexander Fleming.
Ime gospoda, ki je plačal Flemingovo izobraževanje, je bilo Randolph Churchill.
Njegov sin je bil Vincent Churchill, ki je kasneje postal premier Anglije.
Morda se je Vincent Churchill spominjal teh dogodkov, ko je rekel:
“Kar ste naredili, se vam bo vrnilo!”
