Večina staršev meni, da je njihovo mnenje edino pomembno in da ga morajo otroci sprejeti in spoštovati.
Mnogi starši pa ne razumejo, da jim odrasli otroci niso dolžni ničesar in skušajo otrokom vsiliti svoje mnenje in stališča.
Nekoč sem poslušal starega človeka, ki je rekel, da ne glede na to, koliko ljubezni dajete svojim otrokom, lahko na stara leta ostanete sami.
To je razložil s preprostim primerom iz resničnega življenja.
En fant je zelo rad bral knjige, ki niso imele nobene zveze s šolo in šolskimi knjigami.
Mati mu je to prepovedala in menila, da je to popolna izguba časa.
Rekla mu je, da bi bilo pametneje, če bi študiral, namesto da izgublja čas z branjem neumnosti.
Mama je verjela, da je to, kar počne, prav, deček pa je čutil, da mama ne verjame vanj.
Mati ni bila ravnodušna, a fant od nje ni dobil tistega, kar je najbolj potreboval, njene podpore.
Ni mu vlivala zaupanja, ni ga sprejemala takšnega, kakršen je, in ni spoštovala njegovih odločitev.
Posledično je deček, ko je odrasel, zapustil mamo in prenehal komunicirati z njo.
Vzgoja otroka je zelo pomembna naloga, a še bolj pomembno je, da imaš pri 70 letih svoje otroke ob sebi, ne pa zapuščene in pozabljene.
Starši nimajo pravice zahtevati od svojih otrok, da se obnašajo tako, kot hočejo, in delajo vse, kar hočejo.
Ko otroci odrastejo, se ne želijo prepirati s starši, nočejo, da se starši vmešavajo v njihova življenja, zato prenehajo komunicirati s starši.
Mnogi starši bodo rekli, da njihovi otroci ne znajo ceniti njihove ljubezni in skrbi ter sploh ne vidijo, kje grešijo in kaj delajo narobe.
Ne gre za to, da otroci ne cenijo ljubezni svojih staršev, le nočejo, da jim starši vsiljujejo svoja stališča in pravila, in nočejo, da jim starši govorijo, kako naj živijo.
