Moja nova zveza mi je odprla oči in pokazala, kakšno mora biti življenje z moškim.
Zbudim se z nasmehom, imam lepo in lahko življenje in zaspim v objemu moškega, ki me ljubi.
Toplina, nežnost, odzivnost in čutnost je vse, kar imam zdaj, za kar sem bila prej prikrajšana.
Moj mož je neverjeten in lahko bi na glas zavpila, da ga imam rada, da bi slišal ves svet, a tega ne delam, ker sem po naravi sramežljiva in sem stara že skoraj 60 let.
To mu zašepetam pred spanjem.
Edino, kar moti najin mir, je dejstvo, da najini otroci več nočejo komunicirati z nama.
Prikrajšana sva za komunikacijo z vnuki, nihče od njih ne pride k nama.
Ob neki priložnosti je moja hči celo izjavila, da sem zapuščena ženska in da njeni otroci nimajo kaj iskati pri meni.
Tudi moj sin me ima za izdajalca.
Poročila sem se leto po smrti njegovega očeta, zato moj sin misli, da sva bila z možem že prej ljubimca.
Res je, da naju je združila žalost, ker sva prezgodaj izgubila življenjske sopotnike.
Obupno sem želela to razložiti svojim otrokom, a tega niso hoteli slišati.
Žal mi je le, da me vnuki ne morejo spoznati takšne, kot sem zdaj, srečne in zadovoljne.
Včasih sem bila utrujena in izčrpana in žal mi je, da se me bodo vnuki spominjali takšne.
Enako se je zgodilo z mojim novim možem.
Hči ga je zavrnila, verjame, da mati še ni imela časa, da bi se ohladila.
Nesmiselno je karkoli dokazovati ali razlagati.
Midva šele zdaj zares živiva in uživava v skupnem času.
Pogrešava svoje otroke in vnuke, a ne veva, kako si povrniti njihovo zaupanje.
Tudi ko odrastejo, otroci svojim staršem ostanejo otroci, tudi ko imajo svoje otroke, in zelo mi je žal, da imamo tak odnos, kot ga imamo.
Vendar me je ta izkušnja naučila zelo pomembno lekcijo o sprejemanju in razumevanju ljudi, ki so nam blizu.
Spoznala sem, da gre na koncu vsak svojo pot.
Oni so izbrali svojo, jaz pa svojo.
Življenje, ki ga živim zdaj, živim tako, kot mi ustreza in se ne sramujem svojega življenja in svoje sreče.
Če se moji otroci niso pripravljeni pogovoriti, jih ne želim siliti.
Morda le potrebujejo malo več časa, da spoznajo, da so se nekatere stvari spremenile in nikoli več ne bodo enake.
Verjamem, da bo prišel čas, ko bodo spoznali, da je bil vse le majhen nesporazum, ki ga bomo vsi pozabili.
To vem in vsak dan se zbudim z upanjem, da bo tako.
VIR: infpult
