Italijani so s svojim neprimerljivim darom iskanja veselja v vsakem trenutku pravi mojstri umetnosti življenja, ki ji v domovini pravijo »dolce vita«.
Ta izraz zajema marsikaj: od sposobnosti uživanja v odličnih testeninah do želje, da vsak dan živite, kot da je zadnji, ne da bi se obremenjevali z nepotrebnimi skrbmi ali vrvežem.
Ti zabavni in sočutni ljudje ne le razumejo, kako iz preprostih sestavin pripraviti čudovito okusno večerjo, ampak tudi vedo, da se prava sreča skriva v preprostih užitkih: v družinskih večerjah, pogovorih s prijatelji, poglobljenosti v kulturo in umetnost.
Njihova življenjska filozofija temelji na počasnosti in sposobnosti ceniti trenutek.
Odraščanje zanje ni neizogiben niz obveznosti in odgovornosti, temveč proces, ki jim ne jemlje otroške iskrenosti in občutka veselja do vesolja.
Ne zastavljajo si naloge, da bodo ‘držali korak’, saj ni bistvo prispeti na končno točko hitreje kot vsi ostali, temveč uživati v vsakem koraku na poti.
Za mnoge Italijane je “dolce vita” več kot le prazna fraza ali modni trend.
To je temeljno načelo, ki prežema vsa področja njihovega življenja: od osebnih odnosov do kulinaričnih preferenc in celo poslovne etike.
Verjamejo, da je življenje vredno praznovanja vsak dan, ne glede na to, ali stojite na vrhu rimskega Koloseja, uživate v pogledu na večno mesto iz ptičje perspektive ali preprosto uživate v večerji z družino in prijatelji.
Kaj je “dolce vita” in iz česa je sestavljena?
V Italiji, kjer se kultura prehranjevanja dvigne na raven skoraj religioznega kulta, prehranjevanje ni le nuja, temveč prava umetnost, neločljivo povezana s kakovostjo življenja.
Malo verjetno je, da bo kdo pri nas jedel kakršno koli naključno hitro hrano, kljub diktatu sodobnega tempa.
Težko si je predstavljati Italijana, ki hiti v službi, je hot-dog in pije kavo iz plastičnega kozarca, razen v nujnih primerih – pa še takrat težko.
Tu se vse stlači na natančen urnik, ki odraža globoko zakoreninjeno spoštovanje do procesa prehranjevanja.
Od 6.00 do 11.00 je čas za lahek zajtrk, običajno kavo in rogljiček.
Od 13.00 do 14.30 je čas za obilno kosilo, ko lahko počasi uživate v več jedeh.
Od 16.00 do 18.30 je aperitiv – čas za lahke prigrizke in pijačo, običajno v prijetni družbi.
Končno je med 20.00 in 21.00 čas za veliko družinsko večerjo, ki se lahko zavleče tudi čez polnoč.
Začnite dan s kavo.
V Italiji, kjer je kulinarični užitek sestavni del kulturne dediščine, si ritual pitja kave res zasluži posebno pozornost.
Za Italijane se dan ne začne le s skodelico kave – to je cel ritual, ki izraža spoštovanje do umetnosti in tradicije pitja kave.
Če je zjutraj ta eliksir običajno kombiniran z mlekom, potem po 11. uri naročiti “kavo” pomeni zahtevati skodelico gostega espressa.
Priprave te pijače se lotimo s posebno pozornostjo.
Nikar ne sanjajte o velikih skodelicah ali kozarcih – za Italijane je to skoraj svetoskrunstvo.
Kavo pijemo v miniaturnih skodelicah, po možnosti v prijetnih kavarnah ali pripravljeno doma.
Skoraj vsako gospodinjstvo ima kompakten kavni avtomat, ki je idealen za pripravo odlične, hitre kave.
Kava tu ni le pijača – je simbol komunikacije, tradicije in seveda užitka v trenutku.
Čez dan ne služi le kot spodbuda, ampak je tudi vir globokih kulturnih in celo filozofskih razmišljanj, ki pomagajo ustvariti posebno vzdušje udobja in veselja do življenja.
Z mamo živijo do svojega 40. leta.
V Italiji so družinske vezi neverjetno močne, mama pa v njih zavzema posebno mesto – kot kuharica brez konkurence in življenjska svetovalka.
To dejstvo je tako pomembno, da se mnogim odraslim Italijanom ne mudi, da bi zapustili dom svojih staršev in začeli samostojno življenje.
Ta pojav je tako razširjen, da po uradni statistiki 65 odstotkov Italijanov, starih od 18 do 34 let, še naprej živi pri starših.
Ta navezanost na starševski dom ni vedno posledica infantilnosti ali lenobe.
Gospodarski dejavniki v Italiji, vključno z nestabilnostjo zaposlitve in težavami pri samostojnem najemu stanovanj, vplivajo na odločitve mladih, da ostanejo pod skrbništvom staršev.
V svetu, kjer se karierno napredovanje zaradi vnaprejšnjih predstav o »nezrelosti« mlajših generacij pogosto odloži do 40. leta ali več, se zdi ta izbira povsem logična.
Poleg tega italijanska mladina pogosto napreduje v izobraževanju do 35. leta starosti ali celo dlje, pri čemer to počne počasi in brez nepotrebnega stresa, pri čemer ima raje globoko razumevanje vsebine, kot da bi hitela pridobitev diplome.
Rezultat je kulturno razumevanje zrelosti, ki se razlikuje od mnogih drugih zahodnih držav.
V družbi obstajajo celo posebni izrazi za opis odraslih otrok, ki še naprej živijo s starši: »bamboccioni« (veliki otroci), »fannulloni« (brezdelneži) in »mammoni« (tisti, ki se oklepajo materinega krila).
Vsi ti izrazi odražajo javno mnenje, vendar niso vedno negativni.
Za mnoge je to bolj pragmatična izbira kot znak pomanjkanja ambicij.
Dopust 3-krat na leto
V Italiji počitnice in dopust jemljejo zelo resno in z velikim spoštovanjem.
Na prvi pogled se dolžina letnega dopusta za mnoge Italijane – okoli 26-28 dni – ne razlikuje od tistega v drugih državah.
Vendar pa je pri pristopu edinstveno, kako so ti dnevi razporejeni skozi vse leto.
Italijani si običajno ne privoščijo celotnega dopusta naenkrat.
Pogosto ga razdelijo na tri dele: en teden za zimske počitnice, drugi za junij in naslednja dva tedna za avgust, ko se temperatura dvigne do te mere, da delo postane preprosto nevzdržno.
Zanimivo je, da je po zakonu nemogoče zavrniti plačani dopust v korist denarnega nadomestila, kar poudarja pomen počitnic v kulturi države.
A to še ni vse. Italijani so upravičeni do spomladanskih počitnic, ki so med 25. aprilom (dan neodvisnosti) in 1. majem (mednarodni praznik dela).
Dan italijanske republike
Poleg tega je na koledarju 12 državnih praznikov, ki prav tako nudijo odlično priložnost za počitek in okrevanje.
In če govorimo o življenjskih dogodkih, potem na primer poroka zagotavlja dodatnih 15 dni dopusta.
Hiti počasi.
V Italiji je običajno živeti po načelu “hurry up slowly”, kar lahko prevedemo tudi kot “počasi in sigurno”.
To ne pomeni pomanjkanja ambicij ali šibkosti značaja.
Natančneje, to je manifestacija spoštovanja časa in sposobnosti uživati v vsakem trenutku življenja.
V svetu, kjer je vse več ljudi pod kroničnim stresom zaradi preobremenjenosti z delom in rokov, se zdi italijanski pristop osvežujoč.
Italijani imajo svojo posebno časovno dinamiko.
Lahko dolgo iščejo službo, skrbno razmišljajo o nakupu hiše in več let razmišljajo o predlaganju poroke.
To ni lenoba, je umetnost živeti v sozvočju s časom in pustiti, da se dogodki odvijajo naravno in z užitkom.
Seveda se odločitve sprejemajo, težave rešujejo, a brez nepotrebnega stresa in težav.
Obstaja še ena izrazita italijanska beseda, ki odseva ta način življenja – “scialla”, kar pomeni “sprostiti se” ali “ustaviti se in razmisliti”.
Ta izraz odlično ponazarja italijanski način življenja.
Imate naporen dan? Ni problema, vzemite si odmor in popijte kavo.
Zamujate v službo? Ni potrebe za paniko; Bolj pomembno je, da se držimo ritualov, kot je kosilo ob določeni uri.
V tej državi ni samo sprejemljivo zamujati; Skoraj umetnost, saj verjamejo, da se kakovost življenja ne meri po hitrosti opravljanja nalog.
Ravno nasprotno, posvečanje pozornosti detajlom, sposobnost čutiti vsak trenutek in uživati v preprostih radostih življenja velja za pravo vrednoto.
To nam daje priložnost, da globlje cenimo okoliško lepoto, kulturo in celo odnose z ljubljenimi.
Počasnejši tempo življenja v Italiji ne le zmanjšuje stres, ampak tudi izboljšuje kakovost življenja, tako da je vsak dan smiseln in izpolnjen.
