V zadnjih dneh je socialna omrežja preplavil zapis 26 letne mediciske sestre.
Veliko neodobravanje je požel tudi odziv zdravnice, ki se pritožuje nad svojo plačo, za katero pravi, da ni veliko višja od medicinske sestre, katera naj ne bi imela nobene odgovornosti.
Že leta poročamo o preobremenjenosti v slovenskem zdravstvu. Slovenski zdravstveni tehniki in medicinske sestre odhajajo v tujino ali pa iz poklica, saj situacija postaja nevzdržna.
Na spletu je sedaj zakrožil zapis medicinske sestre Laure Poglajen, objavljen je bil na portalu Zdravstveni blog. Preberite si del njenega zapisa. Delimo njene besede naprej, naj obkrožijo državo, naj se nekdo končno zgane in pravilno ukrepa.
”Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. Bolničarja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se sprašujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me kličejo, da nekdo težko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. Kličem urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati poročilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo … Čez 10 minut me kličejo z drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim v drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, naročim počitek, hidracijo po požirkih in povem, da pridem nazaj. Vmes opazim, da me čaka stanovalec, kateri čaka, da mu dam kapljice v oko. Razkužim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko.
V tistem času prileti bolničar, da je nekdo padel in mu teče kri. Spet letiš, pograbiš vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustaviš krvavitev. Spet kličeš urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moraš vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd. Stanovalec končno dobi svoje kapljice v oko, Čakal je 30 minut, opravičim se, poda mi roko in mi jo stisne. V šali mi odgovori, da ima itak čas celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje. Kliče te bolničar, če mu lahko prideš pomagati nekoga dati iz invalidskega vozička na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki želi podatke o svoji mami.
Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro naštimat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolničarju, da pridem pomagat. Odhitim še pogledat stanovalca, ki je bruhal. Počuti se vredu. Ok, si rečem, sedaj bom odšla piti vodo nato pomagat bolničarju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malice nisem imela. Če pa jo imam popisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce, … To je moja malica. Če grem na malico v miru, imam vmes sigurno kakšen klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo reševalci in moraš biti prisoten na oddelku. Pa še podaljsati moram službo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. Včasih celo izmeno ne grem na stranišče, saj me niti ne tišči, ker premalo pijem .”
