Ta kratka zgodba ti lahko spremeni pogled na težave!
Nekega dne je v gozdu izbruhnil velik požar.
Ogenj je zajemal vedno večje območje.
Živali, ptice in žuželke so skušale pobegniti čim dlje stran od tega kraja.
Bežale so, ne da bi se ozrle nazaj.
Le ena majhna, pogumna ptica se je poskušala spopasti z ognjem.
Odletela je do potoka, si zmočila krila in v svoj majhen kljun zajela nekaj vode.
Tako je uspela v goreči gozd prinesti nekaj kapljic.
Neutrudno je letala od potoka do požara in nazaj.
Srečala je starega volka, ki jo je presenečeno vprašal:
– Zakaj se lotevaš nemogočega? Tvoje uboge kapljice vode niso dovolj niti, da bi pogasile eno bilko trave. Poglej ta ogromen ogenj. Vsi smo tukaj nemočni.
– Res je, to sta le dve kapljici vode. Toda to sta kapljici moje ljubezni. Napolnjeni sta z mojo ljubeznijo do gozda. Tukaj sem odrasla, tukaj sem živela s svojimi najdražjimi. Gozd mi je nudil zavetje pred soncem in dežjem, tukaj sem bila vedno izpolnjena in varna. Ljubim svoj gozd. Zdaj gozd potrebuje mojo pomoč. In zdaj mu skušam dati vso svojo ljubezen. Dajem mu to, kar lahko dam.
Volk se je zasmejal in odšel.
Ptica pa je še naprej nosila kapljice vode do požara.
Bog je slišal pogovor med ptico in volkom.
Odločil se je nagraditi predanost ptice, ki je skušala pomagati ljubljenemu gozdu.
Poslal je močan dež.
Tri dni in tri noči je neprestano deževalo.
Požar je bil pogašen.
Večina gozda je bila rešena.
Nauk te zgodbe je, da moramo v življenju vedno narediti to, kar zmoremo – in toliko, kolikor zmoremo.
Tudi ko se nam okoliščine zdijo nespremenljive, je treba narediti nekaj korakov.
Morda bo prav ta en korak za vedno spremenil situacijo.
V življenju so trenutki, ko je težko vse preračunati.
Ko je nemogoče predvideti, ali se bo načrt uresničil in ali bo rezultat zagotovljen.
A pomembno je, da dejanje naredimo.
Naredimo ga iz srca, nesebično.
Nato pa sprejmimo, kako se bodo dogodki razvijali.
Pomembno je verjeti!
Verjemite v najboljše, verjemite, da težave niso večne.
Verjemite, da bo dobro, in se po najboljših močeh potrudite, da res bo dobro.
Tisti, ki znajo biti hvaležni, na koncu postanejo srečni in osrečujejo tudi druge.
V tej zgodbi ptica zna ljubiti, zna ceniti in biti hvaležna.
Ni le potrošnik, temveč si prizadeva ohraniti dobro.
Živi v harmoniji s sabo in v težkem trenutku deluje po glasu svojega srca.
Dve kapljici njene iskrene ljubezni sta rešili cel gozd.
Ne zavračajte tega, kar lahko storite.
Tudi najmanjši trud lahko vse spremeni.
Zavedajte se svojega srca in moči volje.
Morda bosta nekoč prav vaši dve kapljici odločilni.