Se strinjate?
Ko imate drage avtomobile, lepa oblačila, razkošno hišo in druge statusne simbole, dobite vtis, da ste vredni več in da ste nad tistimi, ki tega nimajo.
Gledate soseda v poceni avtomobilu in si rečete: “To je zato, ker sem uspešen in zaslužim več. On je “ničla”, jaz pa sem bogat”
Prepričani ste: Sosed meni, da sem faca, ker imam tako dober avto!
In misel na to ogreje dušo in vzbuja samozavest.
Če pa ima vaš sosed boljši avto, se vaša samozavest zmanjšuje.
Obstaja le en izhod: Ob prvi priložnosti si morate povrniti prednost!
Ne gre samo za avtomobile.
Vsakič, ko ima kdo v vaši bližini kaj slabšega od vas, boste znova občutili kraljevsko premoč.
Od tega je odvisno, kako ste srečni.
Charles de Montesquieu, pisatelj in filozof, je že zdavnaj povedal:
“Če bi želeli biti samo srečni, bi to enostavno dosegli;vendar želimo biti srečnejši od drugih ljudi in to je skoraj nemogoče, saj vedno mislimo, da so drugi srečnejši od nas.”
V zasledovanju umetne sreče se ljudje spremenijo v odvisnike, ki sebi za vsako ceno dvigajo vrednost.
Kupijo nov telefon, zamenjajo avtomobil, kupijo drage kavbojke in drago pohištvo (v primeru, da jih kdo obišče) in uporabljajo drage parfume, da poudarijo svoj prefinjen okus in uglajenost.
In ker je vse to zelo drago, ljudje, ki trpijo zaradi statusnih simbolov – pogosto trpijo tudi zaradi velikih dolgov.
V iskanju sreče si taki ljudje najemajo kredite, ker je za njih nekaj najslabšega na svetu – da se spustijo na raven tistih, za katere menijo, da so “nižji” od njih.
In da bi preprečili, da bi se to zgodilo, so pripravljeni plačati – koliko stane, naj stane!
Tudi ohranjanje tega prehodnega statusa stane veliko.
Če jim v statusu nekaj ne ustreza, to skrivajo na vse mogoče načine.
In obratno: Tisto, kar status poudarja, vsekakor izstopa.
Na primer: Počitnice v hotelu s 5 zvezdicami bodo objavljene na vseh družbenih omrežjih, o dopustu v hotelu s 3 zvezdicami pa ne bo, ne duha, ne sluha.
Dejstvo, da živijo v poceni hiši, skrivajo na vse mogoče načine.
Življenje takih ljudi se spremeni v prevaro.
Zavajajo sebe in druge. Najbolj sebe.
Prepričani so, da resnično imajo status, ki ga posnemajo in popolnoma ignorirajo dejstvo, da je ta položaj posledica dolgov, ki jih bodo odplačevali vse življenje.
V enem trenutku jim banke prenehajo posojati denar, zato se vir veselja in sreče nenadoma izsuši.
Nato zapadejo v globoko depresijo.
Hkrati za vse svoje težave krivijo banke, vlado, težko življenje in delodajalca, ki jim je neupravičeno znižal plačo.
Edina oseba, ki je ne bodo nikoli okrivili, so oni sami.
Oni so samo želeli biti “kot vsi drugi” in niso hoteli zamuditi pomembnih let svojega življenja, da od življenja vzamejo vse, kar jim ponuja.
Kako bi oni lahko bili krivi za svoj slab finančni položaj?
Na koncu se vedno spomnite besed Henryja Forda:
“Ni mi treba bivati v dragem hotelu, ker ne vidim razloga, da bi drago plačeval nepotrebne dodatke.
Kjer koli bivam, jaz sem Henry Ford.
Ne vidim velike razlike med hoteli, saj tudi v najcenejšem hotelu ne morete počivati nič slabše kot v najdražjem.
In ta plašč na meni – ja, prav imate, nosil ga je moj oče, ampak vseeno – v tem plašču sem še vedno Henry Ford.
Moj sin je še vedno mlad in neizkušen, zato se boji, kaj si bodo ljudje mislili o njem, če bo dopustoval v poceni hotelu.
Vseeno mi je, kaj si drugi mislijo o meni, ker vem svojo resnično vrednost.
Milijarder sem postal zato, ker znam z denarjem in vem razlikovati prave vrednote od lažnih.”