Odličen zapis!
»Otroci so svetinja. Za otroke samo najboljše. Naj vsaj on nekaj doživi. Rože življenja. Veselje v hiši. Ne skrbi, sin – oče bo naredil vse zate …”
Nenehnega poslušanja teh besed, kot pesmi sem se iz neznanega razloga zelo naveličal.
In kot starš in kot nekdanji otrok in kot bodoči dedek.
Ali ne bi bilo dovolj samo ljubiti svoje otroke?
Ali ni čas, da z njimi ravnamo malo bolj človeško?
Osebno si ne bi izbral tega trenutka, da se rodim.
Preveč je ljubezni.
Takoj ko dobiš rojstni datum, takoj postaneš lutka.
Mama, oče, babica, dedek so samo čakali, da začneš zadovoljevati njihove komplekse in nagone.
Hranijo te, dokler ne počiš.
Pripeljejo vam otroškega maserja.
Oblečejo ti kavbojke in plašč, na veselje vseh, čeprav še sploh ne znaš sedeti.
In če si punčka, potem ti že drugo leto preluknjajo ušesa, da si natakneš zlate uhane, ki ti jih je, ne glede na to, koliko stanejo, nameravala podariti tvoja najljubša teta.
Do tretjega rojstnega dneva igrače ne gredo več v otroško sobo, do šestega pa niti v hiško.
Dan za dnem vas najprej vozijo, potem vas odpeljejo v trgovine z otroškimi oblačili, spotoma se ustavljajo v restavracijah in igralnicah.
Posebej nadarjene mame in babice spijo z otroki do desetega leta, vse dokler to ne začne vleči v pedofilijo.
In ja – skoraj sem pozabil! Tablica!
Otrok mora imeti tablico.
Zaželen je tudi iPhone. Od tretjega leta.
Ker ga ima Mika, mu ga je kupila mama in zasluži manj kot mi.
Tudi Tanja iz sosednje skupine ga ima, živi pa pri babici.
Pred šolo se običajno konča »obdobje lutke« in začne se »popravljanje«.
Ti čudoviti starši končno spoznajo, da so naredili nekaj narobe.
Otrok ima prekomerno telesno težo, ima slab karakter in sindrom pomanjkanja pozornosti.
Zdaj te z enakim navdušenjem vodijo k dietetikom, pedagogom, psihonevrologom, samo nevrologom in samo psihologom.
Svojci mrzlično iščejo nekakšen čudež, ki bi povzročil čarobno ozdravitev, ne da bi karkoli spremenili v pristopu k vzgoji tega otroka.
Za ta v bistvu ezoterična dejanja se porabi veliko denarja, živcev in časa. Rezultat je nekaj 0,0.
Ko postane očitna nesmiselnost zapravljene energije, se začne faza umirjanja strasti.
Potem pa skoraj vsi čudoviti starši nenadoma začnejo divje sovražiti svoje otroke: »Mi naredimo vse za vas, vi pa …!«
Razlika je le v tem, da se pri nekaterih to sovraštvo izrazi, kot dokončna kapitulacija, po kateri sledi pošiljanje najstnika v zaprto izobraževalno ustanovo (vojaška akademija, elitna britanska šola), drugi pa si v glavi v nedogled vrtijo film »ti si moj križ«.
Ko se sprijaznijo, da »iz tega ne bo nikoli nič«, starši s tisočerim križem okoli vratu še naprej delajo osebnost iz svojega že odraselega otroka.
Vzamejo ga iz vojske, vpišejo na visoko šolo, torej plačano fakulteto, podkupijo profesorje, pokrijejo vse tekoče stroške, kupijo stanovanje, avto, zaposlijo ga preko zveze.
Če Ti si moj križ ni preveč talentiran, ta strategija prinaša težko prevarljive sadove – dobimo duševno pohabljenega, a povsem korektnega državljana.
Le veliko pogosteje se zgodi, da otroci rane, zadobljene zaradi navala starševske ljubezni, plačajo drugače – s svojim zdravjem, življenjem, dušo.
Kult otroka v naši civilizaciji je nastal ne tako dolgo nazaj – pred približno petdeset in šestdesetimi leti.
Gre za precej umeten pojav, tako kot Božiček, ki skoči iz reklamne plastenke Coca-Cole.
Otroci so najmočnejše orodje za pospeševanje potrošniške tekme.
Ljubezen do otroka se sproži že v prvem krogu.
Potem morate le vklopiti števec …
Seveda pa to ne pomeni, da otroci prej niso bili ljubljeni.
Prav tako so bili, samo družina ni bila osredotočena zgolj na otroka.
Otroci so bili ljubljeni, vendar so že ob prvih prebliskih zavesti vedeli, da so majhen del ogromnega vesolja, ki se imenuje “naša družina”.
Da so starejši, ki jih je treba spoštovati, in da so mlajši, za katere je treba skrbeti, da je nekaj našega, v kar se prelivamo, vera, ki jo spoštujemo.
Danes trg servira družinski model, zgrajen okrog otroka.
Očitno je to izgubljena strategija, ki obstaja samo za izsiljevanje denarja od gospodinjstva.
Trg si ne želi pravilno postavljene družine, saj bi v tem primeru večino svojih potreb zadovoljil sam, v sebi.
Z vidika trga idealen oče ni tisti, ki z otrokom preživlja prosti čas, ga pelje v park, vozi kolo…
Idealen oče z vidika trga je tisti, ki nima prostega časa, ker ves čas dela, da zasluži denar za dvourni obisk vodnega parka.
Veste kaj? V tem besedilu lahko glagol “ljubiti” zamenjamo s katerimkoli drugim: ignorirati, biti vseeno, biti brezbrižen.
Kajti takšna starševska ljubezen je pravzaprav le ena od oblik egoizma.
Nebrzdana mati, oče deloholik – vse to ni nič drugega, kot igra instinktov.
Karkoli mi že pravijo o starševski dolžnosti in žrtvovanju, takšno očetovstvo in materinstvo sta hudo popuščanje, nekaj podobnega ljubezenski zabavi, zgolj biologija.
Lep indijski pregovor pravi: “Otrok je gost v vašem domu: nahranite ga, vzgojite in izpustite.”
Nahrani – to lahko naredi tudi norec; vzgojiti – to je že malo težje; toda vedeti, kako otroka od prvih minut življenja vedno po malo izpuščati od sebe – to je ljubezen.