Preberi zgodbo, ki ti lahko spremeni pogled nase. ✨
Mladenič je prišel k učitelju in rekel:
– Prišel sem k vam, ker se počutim tako bedno in brezvredno, da nočem več živeti. Vsi okoli mene pravijo, da sem zguba. Prosim vas, učitelj, pomagajte mi!
Učitelj je mladeniča na kratko pogledal in naglo odgovoril:
– Oprosti, trenutno imam veliko dela in ti ne morem pomagati. Nujno moram rešiti eno zelo pomembno zadevo. Če mi boš pripravljen pomagati pri mojem opravku, ti bom z veseljem pomagal pri tvojem.
– V redu, pomagal vam bom, – je rekel mladenič.
Učitelj si je z levega mezinca snel prstan s čudovitim kamnom.
– Vzemi konja in pojdi na tržnico! Ta prstan moram nujno prodati, da odplačam dolg. Poskusi iztržiti čim več, nikakor pa ne pristani na ceno, nižjo od enega zlatnika! Vrni se čim prej!
Mladenič je vzel prstan in odjezdil. Ko je prišel na tržnico, je začel prstan ponujati trgovcem.
Sprva so si ga z zanimanjem ogledovali, a takoj ko so slišali za zlatnik, so izgubili vsakršno zanimanje.
Nekateri so se mu odkrito smejali v obraz, drugi so ga preprosto odslovili.
Le en starejši trgovec mu je prijazno razložil, da je zlatnik za takšen prstan previsoka cena in da mu zanj lahko ponudi le bakren kovanec ali morda srebrnik.
Ko je mladenič slišal te besede, se je zelo razburil, saj se je spomnil učiteljevega ukaza, naj nikakor ne zniža cene pod zlatnik.
Obhodil je celo tržnico in se nato vrnil.
Močno razočaran zaradi neuspeha je stopil k učitelju.
– Gospodar, nisem mogel izpolniti vaše naloge, – je žalostno rekel. – V najboljšem primeru bi dobil nekaj srebrnikov, vendar ste mi rekli, naj ne sprejmem manj kot zlatnik! Ta prstan pa očitno ni toliko vreden.
– Pravkar si povedal zelo pomembne besede, sin, – je odgovoril učitelj. – Preden skušaš prstan prodati, bi bilo dobro ugotoviti njegovo pravo vrednost. In kdo bi to lahko vedel bolje kot draguljar? Pojdi k draguljarju in ga vprašaj, koliko bi ponudil za prstan. A ko ti odgovori, ga ne prodaj – vrni se k meni.
Mladenič je znova sedel na konja in odjahal k draguljarju.
Zlatar je dolgo pregledoval prstan skozi lupo, ga stehtal in na koncu rekel:
– Učitelju povej, da mu zdaj ne morem dati več kot oseminpetdeset zlatnikov. Če pa mi da nekaj časa, ga bom zaradi nujnosti posla odkupil za sedemdeset.
– Sedemdeset zlatnikov?! – se je mladenič od sreče zasmejal, se zahvalil in z vso hitrostjo odjahal nazaj.
– Sedi, – je rekel učitelj, ko je poslušal njegovo pripoved. – Vidiš, sin, vrednost tega prstana lahko prepozna le strokovnjak. Sam si se prepričal, da bo na stotine ljudi šlo mimo njega in ga zavrnilo, ne da bi vedeli ali sploh slutili njegovo pravo vrednost. Tako je tudi z ljudmi.
Ne pričakuj, da bodo brezvezni ljudje videli tvojo vrednost.