Oči so ogledalo duše – v njegovih pa se skrivajo vsa morja tega sveta, nebesni svod in celotne galaksije.
Ime mu je Abuše.
Rodil se je v Etiopiji, v dolini Omo, in po vseh zakonih narave, logike ter glede na celino, iz katere prihaja, bi moral imeti črne oči.
A njegove so azurne in čarobne, »kot dva majhna planeta«, kot jih je opisal navdušeni fotograf, ki so mu za vedno osvojile srce.
Francoski fotograf Éric Lafforgue potuje po svetu in beleži zanimive prizore, s katerimi nam približuje oddaljene pokrajine in ljudstva, njihove kulture, običaje in način življenja.
Ko je v začetku leta 2016 obiskal jug Etiopije, so se pred njegovim objektivom povsem po naključju znašle oči, kakršnih še nikoli prej ni videl.
Bile so azurne, kot morje na jugu njegove domovine.
Temnopolti deček z nalezljivim nasmehom mu je povedal, da mu je ime Abuše, da prihaja iz Džinke in da je star devet let.
»Nenadoma se je pojavil pred našim vozilom in nas očaral s sijočim nasmehom. Te oči … kot dva majhna planeta! In obraz – najbolj prijazen, kar smo jih kdaj srečali,« je fotograf kasneje zapisal na svojem blogu.
Prevzet nad prizorom je Lafforgue želel izvedeti več o dečku.
Kmalu so mu domačini povedali, da je Abuše živel z babico in dedkom v majhni leseni koči, ki jo je nekaj tednov prej pogoltnil ogenj.
Ušla sta hujšim poškodbam, dečku pa je ostala opeklina na čelu.
Kljub težkim razmeram v revnem naselju je redno obiskoval šolo, hrano pa so mu zagotavljali velikodušni gostje bližnje restavracije.
Kaj je Waardenburgov sindrom
Fotografije dečka, ki je z nasmehom premagoval življenjske preizkušnje, so v hipu obkrožile svet.
Mnogi so se spraševali, od kod takšna modrina v njegovem pogledu, če prihaja iz okolja, kjer so temna koža ter črne ali rjave oči običajne telesne značilnosti.
A razlaga obstaja – imenuje se Waardenburgov sindrom. Gre za redko genetsko stanje, ki vpliva na pigmentacijo in ga zaznamujejo svetle oči (pogosto različnih barv), vitiligo, svetla koža ter možna izguba sluha.
Sindrom povzročajo mutacije genov, ki vplivajo na razvoj melanocitov in živcev.
Zelo redek je in prizadene eno osebo na približno 42.000 ljudi.
Abuše je imel – srečo ali nesrečo – da je bil ta »ena oseba« iz statistike.
Da je dobil najlepše modre oči …
Ko so jih njegovi starši prvič videli, so bili šokirani.
Sprva so se bali, da je slep.
Ker pa so bili izjemno revni, si niso mogli privoščiti obiska klinike, kjer bi mu postavili diagnozo in predpisali terapijo.
Da bi našli tolažbo, so si rekli, da je njegovo redko stanje dar od Boga.
Čeprav je odraščal v skrajni revščini, je hodil v šolo, ves njegov svet pa se je vrtel okoli ene rdeče žoge.
Sanjal je, da bo postal nogometaš, navijal je za Barcelono, tekme je gledal v restavraciji, saj doma ni imel televizije, Lafforgueu pa je ob srečanju dejal: »Lionel Messi je kot jaz. Tudi on ni kot drugi.«
Zavedajoč se, da se razlikuje od drugih otrok v svojem okolju, je bil Abuše pogosto tarča posmeha in zbadanja.
Že zelo zgodaj je, žal, spoznal, da življenje v takšnem okolju ne bo lahko.
Vrstniki so bili kruti – govorili so mu, da ima »plastične oči«, klicali so ga »pošast«, včasih pa so ga celo pretepali.
A Abuše ni dovolil, da bi ga to zlomilo.
Pridno se je učil, da bi si nekoč našel delo in preživljal družino.
Strast do nogometa ni ugasnila. In kje je danes?
Ali je uresničil sanje o igranju za svoj najljubši klub?
Dva modra planeta, zaradi katerih so ga v njegovi vasi razglasili za »zlega duha« in »demona«, sta postala okno v svet ter mu prinesla globalno prepoznavnost – znašel se je celo na seznamu sto ljudi z najlepšimi očmi.
Čeprav mu je uspelo nekoliko izboljšati materialni položaj, se je zavedal, da od fotografiranja in snemanj ni mogoče živeti.
Sanje o nogometu so sčasoma zamenjale bolj realne želje – Abuše je danes na dobri poti, da postane zdravnik, kar po njegovem mnenju predstavlja najboljši način, da pomaga svojemu ljudstvu in prispeva skupnosti.
Tisti isti skupnosti, ki ga je še ne tako dolgo nazaj imela za »neprimernega«, piše Žena Blic.