Dober človek pogosto nosi na svojih ramenih breme, ki je sestavljeno iz želje pomagati, podpirati in osrečevati vse okoli sebe.
Njegova prijaznost je njegovo največje darilo, a tudi največja slabost.
V želji, da bi bil dober do vseh, pogosto pozabi nase in na svoje potrebe.
Sčasoma ga lahko ta nesebična skrb za druge pripelje do izčrpanosti in občutka praznine.
Dober človek pogosto čuti pritisk, da je vedno tam za druge, da mora pomagati, biti opora v težkih trenutkih.
Ne zna reči “ne”, ker ga peče vest ob misli, da bi lahko komu odrekel pomoč.
Tako se obremenjuje s težavami drugih ljudi, pri tem pa pozablja, da ima tudi on pravico do počitka, do svojih misli in občutkov.
Ob koncu dneva, ko vsi okoli njega najdejo tolažbo in podporo, on ostane sam s svojo utrujenostjo in negotovostjo.
Ljudje okoli njega pogosto jemljejo njegovo dobroto za samoumevno.
Navajeni so, da je vedno tam, ne sprašuje, ne zahteva ničesar v zameno.
Pri tem dober človek postane ujetnik lastnih pričakovanj.
Njegova potreba po ugajanju drugim prevlada nad potrebo po ugajanju sebi.
Tako postane tujec v lastnem življenju in prepusti drugim, da določajo njegove prioritete.
Izčrpanost, ki jo prinaša ta način življenja, ni le fizična, ampak tudi čustvena.
Dober človek začne izgubljati občutek lastne vrednosti.
Sprašuje se, ali je dovolj dober, ali njegovo prijaznost res cenijo ali ga le izkoriščajo.
Prisoten je občutek grenkobe, občutek, da je njegova dobrota postala breme in ne blagoslov.
Na koncu se tudi dober človek naveliča.
Zaveda se, da ne morete biti vsem vse, sebi pa nič.
Potrebuje čas, da se umakne, odpočije in ponovno najde notranje ravnovesje.
Potrebuje prostor, da razume, da ni sebično misliti nase, da njegova prijaznost ne izgubi vrednosti, če včasih reče “ne”.
Dober človek se mora naučiti postavljati meje.
Naučiti se mora, da je v redu prositi za pomoč, da je v redu reči, da je utrujen.
Kajti če se bo še naprej žrtvoval za druge, tvega, da bo izgubil sebe.
Njegova prijaznost postane njegova šibkost, ne njegova moč.
Skozi ta proces samospoznavanja dober človek spozna, da je njegova dobrota največ vredna takrat, ko je usmerjena tudi k njemu samemu.
Kajti šele ko je dobro, lahko res pomaga drugim.
Tako njegova prijaznost postane pravi blagoslov zanj in za vse okoli njega.
VIR: odmorimozag