Ogorčena sem nad dejstvom, da živimo v družbi, ki poveličuje lažno ljubezen in površno romantiko.
Sram me je, da pripadam temu okolju, kjer se bolj ceni privid sreče od globokih, iskrenih odnosov.
Morda bi kdo mislil, da je moj občutek grenkobe posledica osamljenosti, a resnica je daleč od tega.
Ne počutim se osamljeno, ker me nihče ne more imeti rad, ampak zato, ker nočem sprejeti manj, kot si zaslužim.
Nisem našla nikogar, ki bi me prepričal, da je vreden moje ljubezni in pozornosti.
Moja merila niso nerazumno visoka, so pa trdna.
Nočem uživati v iluziji ljubezni, ki ne bo trajala.
Nočem biti del odnosa, ki nima globine in pomena.
Gledam prijatelje okoli sebe, ki sprejemajo povprečnost v svojih odnosih in se zadovoljijo s površinsko izpolnjenostjo.
Čutim usmiljenje zaradi njihove neizpolnjenosti in pomanjkanja pristne ljubezni.
Nočem, da me ljudje napačno dojemajo, kot nekoga, ki v ljubezni razmišlja nad drugimi.
Želim si ljubezni v svojem življenju, vendar si jo želim na pravi način.
Zadovoljila se bom z nič manj kot resničnim, globokim odnosom, ki me bo izpolnil in izzival, da rastem kot oseba.
Ljubezen je tveganje.
Ko se nekomu zavežemo, se odpremo možnosti, da bomo prizadeti ali da odnos propade.
Toda ta ista ljubezen nas lahko dvigne do nečesa čudovitega.
Svoje srce želim vložiti samo v tistega, ki mi bo dal najboljše možnosti za trajno srečo.
Moj partner mora biti pripravljen na vse izzive, ki jih lahko prinese življenje.
Moram biti prepričana, da bo ostal z mano, tudi ko bova preživljala težke čase.
Ne iščem popolnosti, ampak resnično predanost in podporo.
Nisem sama, ker mislim, da sem nad drugimi ali neznosena za ljubezen.
Samska sem, ker se zavedam svoje vrednosti in se ne bom zadovoljila z manj, kot si zaslužim.
VIR: Sve za ženu