Preberite, ne bo vam žal!
V sobi so počasi gorele štiri sveče.
Bila je skoraj popolna tišina, zato je bilo mogoče slišati njihov pogovor.
Prva sveča je rekla: “Jaz sem MIR – ljudje me ne uspejo ohraniti. Mislim, da bom ugasnila.” In takoj je ugasnila.
Druga sveča je dejala: “Jaz sem VERA – Na žalost se mnogim zdim nepotrebna, nima smisla, da še naprej gorim.”
Ravno po tem, ko je to izgovorila, je zapihal lahek vetrič in jo ugasnil.
Tretja sveča je žalostno spregovorila: “Jaz sem LJUBEZEN -Nimam več moči, ljudje me pogosto pozabljajo in puščajo ob strani.
Pozabijo celo imeti radi svoje najbližje” je dejala in takoj ugasnila.
Kmalu zatem je v sobo vstopil otrok. “Kaj je to? Morale bi goreti do konca.” je rekel in začel jokati.
Takrat se je oglasila četrta sveča: “Ne boj se, dokler gorim jaz, lahko prižgeva še ostale sveče. Jaz sem UPANJE! “
Otrok je s sijajem v očeh v roke vzel svečo “upanja” in prižgal ostale sveče.
Plamen upanja bi moral vedno utripati v naših srcih, da bi lahko vsak od nas ohranil vero, mir in ljubezen.