Nekaj najlepšega je, ko lahko osrečimo druge ali jim polepšamo dan, ne glede na situacijo, v kateri smo sami.
Dva zelo bolna moška sta ležala v isti sobi v bolnišnici.
Enemu je bilo vsak dan dovoljeno, da se za eno uro nekoliko dvigne na postelji, da lahko steče tekočina iz pljuč. Njegova postelja je bila poleg edinega okna v sobi.
Drugi možakar pa je moral ves čas ležati v postelji.
Oba gospoda sta se ves čas pogovarjala: o svojih ženah, družinah, domu, službi, vojski, počitnicah…
Vsako popoldne, ko se je moški ob oknu lahko vsedel na postelji, je opisoval drugemu, kaj vse se vidi skozi okno.
Gospod, ki je bil ves čas priklenjen na posteljo, je živel za tisto uro v dnevu, ko se je njegov svet razširil in oživel v barvitih slikah zunanjega sveta.
Gospod ob oknu mu je govoril o parku in ribniku, lokvanjih račkah in labodih, otrocih, ki na njih spuščajo papirnate ladjice, pa mladih zaljubljencih, ki se držijo za roke in živo barvnih rožah in drevesih…
Možakar, ki je ves čas ležal, si je v živo predstavljal vsako podrobnost z zaprtimi očmi in videl čudovite in slikovite prizore.
In tako so minevali dnevi in tedni…
Nekega jutra pa je sestra našla telo, v katerem ni bilo več življenja. Gospod, ki je ležal ob oknu, je mirno odšel v spanju.
Ob primernem času je njegov žalostni cimer poprosil sestro, če ga lahko prestavijo k oknu. Sestra ga je z veseljem prestavila. Z bolečino se je uprl na roko in pogledal skozi okno. A videl je samo dolgočasen zid druge stavbe ter ničesar drugega. Kako je to mogoče?
Vprašal je sestro, kako to, da je njegov cimer videl tako čudovite reči skozi okno.
Sestra mu je odgovorila, da je bil pokojni gospod slep in ni mogel videti ničesar. “Morda vas je le hotel spodbuditi ali vam polepšati dan, ker ne morete iz postelje?”
Nauk zgodbe:
Nekaj najlepšega je, ko lahko osrečimo druge ali jim polepšamo dan, ne glede na situacijo, v kateri smo sami. Če delimo svojo žalost z drugim, jo zmanjšamo, če pa delimo z drugimi srečo, jo podvojimo!
Vir: iheartintelligence.com