Ženi je povedal, da ima koronavirus, toda …
Ženska iz Nemčije, ki želi ostati anonimna, je na spletu delila svojo zelo nenavadno zgodbo.
Ženska je zapisala:
”Konec marca mi je mož rekel, da se slabo počuti in se boji, da se ga nekaj loteva. Sumil je gripo.
Ker pa je bil v tistem času koronavirus močno v porastu, sva se oba zbala, da ni morda res korona in sva začela razmišljati, kaj bova naredila.
Doma imava dva majhna otroka in jih nisva želela spravljati v nevarnost, sploh ne mlajšega, ki ima astmo.
Rekel je, da je imel eden od sodelavcev doma mamo, obolelo za koronavirusom in se morajo vsi v službi testirati.
Priznam, takrat me je zgrabila panika.
Odločila sva se, da je bolje, da ne hodi domov in da nekaj dni preživi na vikendu, ki ga imava 50 kilometrov stran od mesta.
Čez nekaj dni je me klical in dejal, da je dobil pozitivne izvide.
Zdravniki so mu svetovali izolacijo in najmanj teden ali dva počitka.
Oddahnila sem si, da sva se tako odločila in je ukrepal pravočasno. In tako so tedni minevali.
Vsak dan sva se slišala preko telefona. Dejal je, da malce težje diha in ogromno dela za službo, a se trudi čimbolj počivati.
Po treh tednih mi je dejal, da bo moral ostati v izolaciji še kar nekaj dni, da se stanje popolnoma popravi.
Začela sem sumiti, da se nekaj dogaja.
Naj še povem, da sva se zadnji dve leti nenehno nekaj prerekala, saj sem imela občutek, da me vara.
No, moji sumi so bili potrjeni, ko sem sklenila, da ga bom presenetila in mu pripeljala sveža oblačila.
Otroke sem odpeljala k svoji mami, se usedla v avto, vzela s seboj masko, rokavice, se razkužila in šla na pot.
Globoko v sebi sem čutila, da se nekaj res dogaja in bilo me je strah, kaj bom zagledala.
Pred vikend hiško sem opazila možev avto, nekaj metrov stran, na robu ceste pa je bil parkiran še en avto.
Zdelo se mi je čudno, saj naokoli nisva imela sosedov.
Za vsak slučaj sem avto parkirala v notranjosti gozda in se peš sprehodila do hiške.
Počutila sem se kot vohunka. Ko sem pokukala skozi okno, pa sem mislila, da me bo kap.
V mojih kuhinji je stala ona. Moja prijateljica.
Ne ravno najboljša, ampak bila je tista, s katero sem šla občasno na kavo.
Bila je le v spodnjih hlačah, oblečena v njegovo majico. Kuhala je kavo.
Stala sem kot kip in bila čisto brez besed.
Nisem vstopila, saj nisem želela narediti drame.
Dovolj je bilo, da sem videla, kaj se dogaja in zakaj se ne želi vrniti domov.
Začela sem sumiti, da v resnici sploh ni bolan in je koronavirus uporabil za izgovor.
Medtem, ko sem bila v skrbeh zanj in za njegovo zdravje, je on ljubmikal. Obrnila sem se in šla …
Ko sem prišla domov, sem spakirala kovčke in odšla.
Nisem mu povedala, kaj se dogaja, kje sem in s kom sem.
Ugasnila sem telefon in šla živet k mami.
Me zanima, kako bo pogledal, ko se bo vrnil … Če se bo?
Zakaj sem to naredila? Ker ignoriranje bolj boli, kot vsa drama.
Če je nekaterim karantensko življenje prineslo zbližanje, lahko jaz povem, da je meni ločitev. Pa ostanite zdravi!”