Zdravnik pred penzijo: »Ko sem bil mlad, sem verjel v prazne čakalnice. Danes jih je dvakrat več – nekaj ne štima!«
V času, ko številni mladi zdravniki bežijo v tujino ali zasebništvo, je družinski zdravnik iz Slovenskih Konjic ostal zvest domačim pacientom.
Kar 37 let je zdravil generacije družin – od otrok do starih staršev.
Danes, pri 66 letih, tik pred upokojitvijo, priznava:
»To so moji ljudje, moji prijatelji. Ne bi jih nikoli zapustil.«
Zanj medicina nikoli ni bila le predpis receptov.
Pacientom je nudil tudi psihološko in duhovno oporo.
»Če človeku zmanjka volje do življenja, zdravila ne pomagajo več,« pravi.
Poezija kot terapija
Med dolgimi dežurstvi je našel še en ventil – pisanje poezije.
V nočnih urah je iz pacientskih zgodb nastalo kar tri pesniške zbirke: Pesmi iz ljubezni, Pesmi za prijatelje in Pesmi iz življenja.
»Pisanje je bilo terapija zame, pacientom pa morda kakšna dodana vrednost,« se nasmehne.
Ob koncu kariere pa ga skrbi stanje slovenskega zdravstva. »Ko sem bil mlad, sem verjel, da bo ob moji penziji čakalnica prazna. Danes pa je v njej dvakrat več ljudi kot nekoč. Nekaj ne štima.«
Po njegovih besedah so ključne težave:
premalo zdravnikov na primarni ravni,
preobremenjenost družinskih zdravnikov,
preveč obiskov, ki niso medicinske narave, saj ljudje pogosto pridejo po družbo.
Statistika je jasna: 86 % vseh pacientov obravnava primarna raven, kjer dela manj kot 20 % zdravnikov.
Lekcija življenja
Kljub vsemu nikoli ni obžaloval izbire.
»Imam 1720 pacientov in za vsakega vem več kot samo ime – vem njegovo zgodbo.
Zdravnik ne sme gledati na pacienta kot na številko.
Če ti ljudje zaupajo, ti to daje moč, da vztrajaš.«