Metode izobraževanja, ki jih občuduje ves svet! 
Mladi Japonci starejših ljudi ne dojemajo kot dolgočasnih, temveč, kot vir modrosti.
V zameno starejši ne kričijo na mlade in jih ne kritizirajo, temveč prenašajo svoje modrosti na njih.
Japonska je država, ki jo mnogi občudujejo iz več razlogov, eden najmočnejših je način vzgoje otrok.
Značaj ljudi iz Japonske nenehno navdušuje ves svet.
Vsi smo slišali, kako so vztrajni, odločni, kako nikoli ne izgubijo prisebnosti in občutka za komunikacijo, ne glede na okoliščine.
Prav tako so znani po svojem spoštovanju do drugih in izjemno prizadevnem delu.
So takšni, ker so bili takšni že kot otroci, in kot otroci so bili takšni, ker so bili tako naučeni.
Japonski otroci se zelo razlikujejo od otrok na Zahodu.
Umirjeni so in se lepo obnašajo, poslušajo svoje starše in nikoli ne histerizirajo ali izbruhnejo v jezo.
Kje je skrivnost?
Japonci zelo cenijo družinske vezi
Tesne vezi med člani družine različnih generacij so nekaj, kar med drugim naredi Japonce tako posebne. Ta povezanost med starimi in mladimi temelji na globokem sočutju in medsebojni skrbi, kar, žal, ni vidno nikjer drugje na svetu. Starejši ljudje v Japonski veljajo za vir modrosti in si zaslužijo posebno pozornost in spoštovanje.
Na drugi strani starejši ljudje kažejo veliko potrpežljivosti in ljubezni do mladih.
Starejši Japonci se obnašajo kot mentorji, ne kot kritiki in izvršitelji kazni.
Tu leži ključ harmonije med generacijami.
Japonci cenijo in spoštujejo vse svoje sorodnike.
Hkrati imajo zelo stroge meje.
Na primer, velja za nesprejemljivo, da bi stari starši vzgajali vnuke, ker starši nimajo dovolj časa.
Družinske vezi v Japonski niso temeljene na “izmenjavi storitev”, temveč na veri, da ima vse na svetu svoje mesto.
Razumevanje starševstva
Večina družin v Japonski verjame, da bi moralo starševstvo temeljiti na sočutju in razumevanju.
Vzdvigovanje glasu na otroka v Japonski je enako kot ostre kazni drugod.
Starši v deželi vzhajajočega sonca verjamejo, da z izogibanjem kaznovanju dejansko učijo otroke, kako se povezati s svetom in spoštovati čustva drugih.
Če otrok ni v redu, ga starši kaznujejo s pogledom ali gesto neodobravanja.
S tem pokažejo, da je takšno vedenje nesprejemljivo.
Besedne zveze, kot je »poškodoval jo/ga boš« ali »poškodoval se boš«, se uporabljajo za označevanje neprimernega vedenja in posledic, ne pa kar tako.
Enako pravilo velja tudi za predmete.
Na primer, če otrok razbije igračo, bo starš rekel “napravil/a si napako”, ne “zlomil/a si igračo”.
Japonci poudarjajo pomembnost dejanj, ne funkcionalnosti predmetov.
Zato se otroci že od zgodnjega otroštva učijo biti pozorni na vse v vsaki situaciji in skrbeti za vse okoli sebe.
Največja skrivnost je – prosti čas
Japonci svoj prosti čas preživljajo s svojimi otroki.
Učenje ne velja kot ločena dejavnost, temveč vse počnejo skupaj.
Najpomembneje jim je, da vzpostavijo močno vez s svojimi otroki.
V Japonski je zelo redko, da bi mati vpisala otroka v vrtec, če še ni dopolnil vsaj treh let.
Japonke svoje otroke vodijo povsod, ker verjamejo, da takšna fizična bližina ustvarja globoke in trdne vezi.
Prav tako verjamejo, da bližina matere pomirja otrokovo dušo.
Matere v Japonski skrbijo, da veliko komunicirajo z otroki.
Odnos z očetom, babico in dedkom je zelo podoben.
Na Japonskem družine redno jedo in večerjajo skupaj, pogovarjajo se in si pripovedujejo, kaj se jim je zgodilo čez dan.
Te družinske zgodbe za mizo se pogosto ponavljajo in tako otroku vcepljajo občutek pripadnosti in identitete ter pomen verbalne komunikacije.
To je glavni razlog, zakaj japonski otroci ne povzročajo scen.
Odraščajo v okolju, kjer je možnost neprijetnega presenečenja zmanjšana na minimum, in jim nikoli ne manjka ljubezni.
Rastejo z zavedanjem, da obstaja red, ki ga je treba upoštevati, ter da ima vsaka oseba svoje mesto in vlogo.
To umirja njihov um, jih naredi prijazne in jim pomaga razumeti, da ni potrebe po agresivnem izražanju čustev.
