Dolgo časa sem verjela, da moram biti vse, kar družba od mene pričakuje.
Da moram molčati, se prilagoditi, iti navzdol, ker je to pot, po kateri je lažje hoditi.
Morala bi biti poslušna hči, žena, mati, delavka.
Naučila sem se, da ne smem nasprotovati, da moram služiti in ugajati.
In potem se je nekega dne v meni nekaj zlomilo.
Spoznala sem, da se v vseh teh pričakovanjih izgubljam, da postajam senca same sebe.
Jaz sem kriva. Jaz sem kriva, ker jim ne pustim več sesati krvi.
Ne dovolim, da mi ljudje vzamejo vse, kar imam, ne da bi mi kaj vrnili.
Včasih sem mislila, da je moja dolžnost biti tam za vse, ne glede na ceno.
Dajala sem sebe do konca, pogosto ostala izčrpana in prazna. Ampak ne več.
Spoznala sem, da ni sebično reči “ne” in postaviti meje.
Spoznala sem, da je moje življenje dragoceno, da imam tudi jaz pravico do svojega časa, svojih sanj in svojega miru.
Jaz sem kriva, ker jim ne dovolim, da mi pokvarijo dan.
Dolgo časa sem pustila, da besede in dejanja drugih ljudi nadzorujejo moje razpoloženje.
Dovolj je bilo, da je nekdo rekel ali naredil kaj narobe, pa bi bil moj dan pokvarjen.
Nosila sem tuja bremena, tuje skrbi, tudi tujo negativnost. Ampak ne več.
Naučila sem se, da sama izbiram, kako bo izgledal moj dan.
Izbiram, ali bom negativnim ljudem dovolila, da se me dotaknejo, ali bom odšla stran od njih.
Sama izbiram, ali se bom posvetila tistemu, kar me izpolnjuje in veseli, ali se bom ukvarjala s tem, kar me izčrpava.
Jaz sem kriva, ker si ne dovolim, da me jezdijo kot konja.
Včasih sem mislila, da si ljubezen, prijateljstvo in celo uspeh zaslužiš tako, da se popolnoma predaš.
Pripravljena sem bila prenašati krivico, trpeti tujo nerazpoloženost in slabo vedenje, samo da bi ohranila mir. Ampak ne več.
Naučila sem se, da ljubezen ne pomeni žrtvovati sebe.
Naučila sem se, da se za prava prijateljstva ni treba odpovedati dostojanstvu.
In kar je najpomembnejše, naučila sem se, da mi ni treba biti nikogaršnji konj.
Nisem tukaj, da bi nosila bremena drugih ali izpolnjevala njihova pričakovanja.
Ja, jaz sem kriva. Jaz sem kriva, ker sem se odločila imeti rada sebe.
Kriva sem, ker sem se naučila, da reči “ne” ni greh.
Jaz sem kriva, ker sem spoznala, da imam pravico postavljati meje in zahtevati spoštovanje.
Jaz sem kriva, ker ne igram več po pravilih drugih. Ampak veš kaj?
Vesela sem. Vesela sem, ker se ne počutim več kot žrtev.
Vesela sem, ker ne živim več po ukrepih, ki so mi jih vsilili drugi.
Vesela sem, ker končno vem, kdo sem in kaj hočem.
To sporočilo ni samo zame. To sporočilo je za vse ženske, ki so bile, tako kot jaz, predolgo tiho in trpele.
Je sporočilo za vse tiste, ki se še vedno borijo s krivdo, ker si upajo pomisliti nase. Niste sami.
Veliko nas je in vse nas veže ista želja – biti svobodni, biti to, kar smo, brez strahu pred sodbo.
Kriva sem in ponosna na to. In vem, da nisem edina.
VIR: odmorimozag
