Čudovita pesem pesnika Gorana Tadića, ki govori o neskončni ljubezni, vam bo orosila oči!
Potreboval te bom, ko bom star in bom godrnjal,
ko ne bom vedel, kje so moja očala,
da mi rečeš: “Na tvojem nosu, ti stari norec.
Ti in tvoje srce bi jih še vedno iskala, če me ne bi bilo,
da ti povem, da je vse na svojem mestu.”
Potreboval te bom, ko bom star,
da se te z veseljem spomnim,
namesto, da se te spominjam z žalostjo.
Potreboval te bom v starosti, da te bom opozoril,
ko rečeš: “No, se spomniš, kakšna sem bila?”,
da ne smeš tako govoriti v moji prisotnosti,
ker si mi lepša, kakor kdajkoli prej.
Potreboval te bom v starosti, da se bova norčevala iz nje,
ko naju vpraša, kje je najina mladost.
Potreboval te bom v starosti, ko bom jokal,
da rečeš: “Bolje pamet, kakor srce.”
Potreboval te bom, ko bom star,
da nama ne dopustiš, da se starava.
Potreboval te bom v starosti, da mi rečeš:
“Rekel si, da me ne moreš še bolj ljubiti.”
Potreboval te bom na stara leta, da me grajaš, češ da zdravniki nimajo pojma
in da ne jem zdravil,
ker si ti najboljše zdravilo za moje srce.
Potreboval te bom v starosti, da me vržeš iz kuhinje, ko pečeš piškote:
“Strpi se, hujši si kot otrok.”
Potreboval te bom, ko bom star,
kakor te potrebujem sedaj, ampak še bolj.
Potreboval te bom, ko bom star, da me vprašaš:
“A ti spet ni do tega?”
in jaz ti rečem: “Vedno mi je mar zate.”
Potreboval te bom, da mi rečeš:“Žal mi je, da sem vpila nate”
in te potolažim: “Nisem te sploh jemal resno.”
Potreboval te bom v starosti, ko me boš poklicala dedek,
In ti bom rekel: “Reci, moj mali piščanček.”
Potreboval te bom v starosti, da te ljubim tudi tedaj,
ko me starost zapusti.