Poučna zgodba!
“Bili so, potem so minili, potem so spet prišli težki časi, sin moj!” začne starec svojo zgodbo, z namenom, da posreduje svojo življenjsko izkušnjo in vsaj koga nauči pomembne življenjske lekcije.
»Odkar pomnim, je bilo življenje vedno težko, prej pa je bilo lažje živeti.
Nismo imeli dosti, toda srce je bilo zadovoljno s tem, kar ste imeli.
Srce je bilo polno ljubezni, iz katere se je rodilo spoštovanje ljudi.
Oče je bil oče, mati je bila mati in otrok je bil otrok.
In danes? Ni treba preveč govoriti, vse se ve.
Vedno več ljudi se umiva z lastnimi solzami, saj je za nekatere sreča le pojem ali pravljica.
Če mene vprašaš, sine, že dolgo, dolgo časa nisem občutil niti kančka veselja in miru.
Sin, že dolgo se nisem od srca nasmejal.
Saj veš tisto “iz duše”.
Seveda sem jo klical, nisem pa vedel, da ji smem reči samo ‘moje življenje’. Ampak zdaj vem …
A me sprašuješ o otrocih?
Oni so dobro, naj bodo živi in zdravi! Vsak ima svoje otroke in svoje življenje.
Pridejo in me obiščejo, kolikor lahko, zagotovijo, kolikor lahko.
Sedim tukaj pri oknu in cele ure nekam gledam, in če me vprašate, kam, sploh ne vem!
A gledam in čakam in ko zagledam ljubke obraze svojih otrok, mi je, kot da bi me sonce obsijalo.
Čeprav mi le redko zasije.
Pravijo mi, da imajo preveč obveznosti in se jim vedno mudi.
Zapomni si sin moj, Bog daje, a ljudje koristijo.
Nekaj dobrega pa nam je le dal in zapustil in to je, da smo vsi otroci in da bomo tudi starši.
Če smo danes mladi, bomo jutri stari.
Če smo danes močni, smo jutri šibki.
Če smo danes zdravi, kdo ve kaj bo jutri? In ja, če je pravica, je točno tam!
Tudi jaz sem bil včasih mlad in močan.
Bil sem tudi vesel in poln energije.
Mati in oče sta me čakala, kot čakam jaz zdaj. Torej, ne pozabi, sin, vse se vrača!”