Starše je treba spoštovati, dokler so živi, kasnejše kesanje nosi preveč bremena in muči človeka.
Če bi te nekdo enega dne spošotoval, bi mu bil hvaležen do konca življenja in tvoja mama je naredila toliko dobrega zate, ti pa se ne oziraš nanjo, ona je lepo ravnala s tabo, ti pa ne jo nagradiš.
Dolga leta je bila tvoja služkinja, pa si pozabili na vse, kolikor je segala tvoja velikodušnost!
Sin moj!
Kadar koli slišim kaj lepega o tebi, se tudi jaz razveselim, ker si moj sorodnik, a sprašujem se, kakšen greh sem zagrešila, da me ne obiskuješ in me nočeš videti s svojimi očmi.
Sem ti kdaj vzela pravico do mene?!
Postavi me vsaj v položaj navadne služkinje in ji daj zasluge.
Pokaži mi nekaj nežnosti, daj mi mojo nagrado in z menoj ravnaj lepo.
Oh, moj sin!
Želim te videti, nočem nič več kot to.
Dopusti, da vidim obliko tvojega obraza!
Moje srce joče in solze tečejo same.
Nadaljuješ svoje življenje in ljudje govorijo o tvoji dobri moralnosti in spoštovanju do njih.
Ali ni prišel čas, da se tvoje srce usmili starke, ki je trpela in ki jo želja po tebi ubija od čakanja.
Uničil si njena čustva, njeno srce si razjezil do te mere, da so se ji celo solze posušile v očeh.
Ne pritožujem se in ne molim proti tebi, ne pokažem svoje jeze.
Če moja molitev prestopi oblake in doseže nebeška vrata, te bo moje prekletstvo doseglo in nesreča bo doletela tebe in tvojo družino.
Ne, ne bom tega storila, še vedno si moja duša, sreča in pomlad mojega življenja.
Poglej sam, sin moj.
Lasje ti začnejo siveti, leta bodo minila in postaral se boš, plačilo pa je po delu.
S solzami v očeh boš pisal pismo sinu, tako kot jaz pišem tebi.
Oh, moj sin!
Potolaži mater v njeni nesreči, potem pa, če želiš, raztrgaj njeno pismo.
In vedi, da kdor dela dobro, dela to sebi in kdor se slabo obnaša, sam sebi povzroča škodo.
