To pismo morate OBVEZNO prebrati!
Babica naj bi to pismo napisala in ga poslala svoji prijateljici, a če tudi je izmišljeno, vam bo prihranilo leta zorenj in nabiranja življenjskih lekcij.
Pismo je zelo praktično in razkriva, kako razlikovati med pomembnim in nepomembnim.
»Draga Berta,
Več kot berem, manj brišem prah.
Sedim na dvorišču in občudujem razgled, plevel na vrtu me več ne moti.
Več časa preživim z družino in prijatelji in manj delam.
Kakorkoli je to mogoče, mora biti življenje vzorec prijetnih doživetij, ne pa vzdržljivosti.
Sedaj poskušam prepoznati tiste trenutke in jih cenim.
Ne varčujem ničesar – koristim dober kitajski porcelan in kristal za vsako posebno priložnost, kot je na primer izguba enega kilograma ali prvi cvetoči irisi.
Ko grem na tržnico, nosim svoj najlepši suknjič.
Moja teorija je, da če izgledam uspešno, lahko za eno majhno vrečko živila, porabim 28 dolarjev.
Svojega najboljšega parfuma ne varčujem za posebne zabave, ampak se z njim nadišavim, ko grem na banko ali v trgovino.
“Nekega dne” in “kmalu” izgubljata vrednost v mojem besednjaku.
Če je vredno, da nekaj vidim, slišim ali naredim, želim, da to tudi vidim, slišim ali naredim takoj.
Ne vem, kaj bi naredi drugi, ko bi izvedeli, da jih jutri ne bo tukaj, kar vsi jemljemo za samoumevno.
Mislim, da bi poklicali družinske člane in nekaj bližnjih prijateljev.
Morda bi poklicali tudi nekaj bivših prijateljev, da se jim opravičijo in pozabijo na zamere iz preteklosti.
Rad si jih predstavljam, kako gredo v kitajsko restavracijo na večerjo ali nekaj pojest, kar jim je všeč.
Samo ugibam – nikoli ne bom vedela.
Tiste majhne stvari, ki jih nisem nikoli končala, bi me razžalostile, če bi vedela, da se moj čas izteka.
Bil bi jezena, da nisem napisala nekaterih pisem, ki sem jih nameraval napisati te dni.
Bilo bi mi žal, da možu in družinskim članom nisem dovolj pogosto govorila, kako jih imam rada.
Zelo se trudim, da ne zadržujem in odlašam karkoli, kar bi lahko prineslo smeh v moje življenje.
In vsako jutro, ko odprem oči, si rečem, da je nekaj posebnega.
Vsak dan, vsaka minuta, vsak dih je darilo.
Mogoče je naše življenje postalo drugačna pesem od tiste, ki smo si jo zamislili.
A dokler smo tu, lahko še vedno plešemo.”
JE ŠE POTREBNO KAJ DODATI?
