Po 18 letih na Jadranu spakirala kovčke? Iskrena izpoved Nemca razbesnila gostince!
Nemec Christoph iz Frankfurta že 18 let prihaja na Brač.
Na hrvaškem otoku je kupil hišo, pridobil prijatelje in, kot pravi, s časom prehal biti le turist.
Vendar ga je to, kar zadnja leta vidi na Jadranu, prisililo, da napiše odprto pismo in pošlje precej direktno sporočilo hrvaškim gostincem ter lokalnim oblastem.
Trdi, da problem ni v tem, da tuji gostje ne bi imeli denarja.
Problem je, da vse pogosteje ne želijo plačevati cen, za katere menijo, da nimajo kritja v tem, kar dobijo.
»Ni stvar v tem, da nimamo denarja. Imamo ga. Vendar vse manj želimo plačevati, saj nimamo več občutka, da cena ustreza temu, kar dobimo,« je bistvo njegovega sporočila, ki ga je objavil nemški portal Kroatien-Nachrichten.
Christoph kot primer navaja cene hrane na Braču, kjer po njegovih besedah preprosti čevapčiči ali pleskavica stanejo od 20 do 25 evrov, medtem ko se za zrezek zahteva okoli 35 evrov.
»Prihajam iz Frankfurta in tam vemo, kaj so visoke cene.«
Prav primerjava s Frankfurtom, enim dražjih nemških mest, dela njegovo kritiko še posebej zanimivo.
»Prihajam iz Frankfurta. Tudi tam poznamo visoke cene. A ko preprost obrok na Braču stane toliko kot obrok v središču Frankfurta, mi je kot podjetniku to ekonomsko težko razložiti,« je sporočil Christoph.
Trdi, da se je v skoraj dveh desetletjih njegovega bivanja na otoku spremenil ne le cenik, temveč tudi odnos do turizma in gostov.
Spominja se časa, ko je bila turistična sezona pomemben vir prihodkov, vendar ni določala celotnega življenja ljudi.
»Hrvaško smo spoznali kot toplo, odprto in gostoljubno deželo. Naši prijatelji tukaj so imeli celo sredi sezone čas za kavo, pogovor, skupno večerjo ali spontano druženje. Ljudje so morali tudi takrat služiti za življenje, tako kot danes. Vendar je bila sezona del njihovega življenja. Ni bila njihovo celotno življenje,« je navedel.
»Koliko še lahko gost plača?«
Christoph meni, da je problem nastal, ko je vprašanje, koliko neka storitev realno velja, nadomestilo vprašanje, koliko je turist pripravljen plačati.
»Včasih imaš občutek, da se vprašanje glasi: Koliko še lahko gost plača? Koliko lahko dvignem ceno, preden reče: ‘Dovolj je!’« navaja.
Poudarja, da prav v tem vidi ključno razliko.
Gostje, ki že leta prihajajo na Jadran, imajo morda dovolj denarja za višje cene, a to ne pomeni, da jih bodo sprejeli, če menijo, da za svoj denar ne dobijo ustrezne vrednosti.
Ni problem en evro za prho
Kot simbol sprememb, ki ga motijo, Christoph navaja na videz nepomemben primer – prho v javnem zalivu.
Leta je obstajala običajna prha, ki jo je postavila lokalna skupnost.
Ljudje so stopili iz morja, sprali sol in odšli domov.
Danes je na tem mestu prha, ki jo je treba plačati.
»Seveda nihče ne bo osivel ali osiromašil zaradi enega evra za prhanje. Sploh ne gre za tisti en evro. Vprašanje je, ali je treba prav vse zaračunati,« je sporočil.
Zanj je prav ta malenkost postala simbol veliko širše spremembe – občutka, da se skoraj vsak del izkušnje gosta pretvarja v nekaj, kar je treba dodatno zaračunati.
Po 18 letih se znova počuti kot turist
Še bolj kot cene ga prizadene občutek, da se po skoraj dveh desetletjih na Braču znova počuti le kot tujec.
Na otoku ima hišo, prijatelje in sosede, leta se vrača na isto mesto in ga je imel za svoj drugi dom.
»Sporočilo, ki ga dobivamo, se glasi: Vi pravzaprav ne sodite sem. In to boli,« je zapisal.
Pravi, da so prav prijateljstva, soseska, zaupanje in vračanje iz leta v leto poskrbeli, da se niso več počutili kot turisti.
»Danes pa imamo vse pogosteje občutek, da smo kljub temu le gostje – in to gostje, od katerih se pričakuje, da bodo porabili veliko denarja,« navaja Kristof.
»Nismo iskali Saint-Tropeza. Iskali smo Brač«
Njegovo sporočilo pa ni le kritika visokih cen. Kristof opozarja, da bi Hrvaška v poskusu večjega zaslužka lahko izgubila prav to, zaradi česar so se številni tuji gostje leta vračali.
Meni, da Braču in preostanku hrvaške obale ni treba poskušati postati kopija najdražjih evropskih destinacij.
»Hrvaška za nas nikoli ni bila Azurna obala. In to mislim kot kompliment Hrvaški. Nismo iskali Saint-Tropeza. Iskali smo Brač,« je sporočil.
Nato je svojo kritiko strnil v preprostem primeru:
»Čevapčiči ne postanejo luksuzna jed samo zato, ker stanejo 25 evrov. Konoba ne postane luksuzna restavracija samo zato, ker večerja stane 100 evrov na osebo.«
»Zaupanje je veliko težje povrniti«
Christoph ob koncu odprtega pisma poziva gostince, podjetnike in lokalne odločevalce, naj kratkoročnega zaslužka ne postavljajo pred odnose, ki so jih z gosti gradili leta, pišejo Nezavisne.
Cene se namreč lahko znova spremenijo, hiše obnovijo in ceste popravijo, obstajajo pa stvari, ki jih je veliko težje povrniti, ko enkrat izginejo.
»Zaupanje, občutek dobrodošlice in pripadnosti je veliko težje znova pridobiti, ko se enkrat izgubijo. Čuvajte to. Vredno je več kot še en zaračunan evro,« je zaključil Christoph.
Njegovo odprto pismo je pritegnilo pozornost hrvaških in regionalnih medijev, razprava, ki jo odpira, pa je znatno širša od enega računa ali cene čevapčičev na Braču: kje se konča upravičena podražitev turistične destinacije in kje začne izguba vrednosti, zaradi katere so si gostje sploh želeli vračati.
VIR: Haber.ba