Bolela ga je le ena stvar, zdravniki pa so ga pomirjali, da je premlad za raka. Njegova žena zdaj opozarja vse!
Žena moškega, ki je umrl zaradi agresivnega raka, je delila pretresljivo zgodbo, da bi opozorila na nevarnost prezrtih simptomov.
Zdravniki so mesece zmanjševali pomen njegovih bolečin in ga prepričevali, da ni razloga za skrb.
Ben Williams je bil star 37 let in je vedno živel zdravo ter aktivno.
Poleti 2020 pa je začel čutiti vztrajno bolečino nad kolkom.
Obiskal je splošnega zdravnika, ki je opravil standardne preiskave krvi in urina, a rezultati so bili običajni.
Vzroka težav niso našli, Bena pa so pomirili, da je za raka premlad in da gre verjetno za prehodno vnetje ali mišično obremenitev, poroča The Sun.
Ko mu ni pomagala niti večtedenska fizioterapija, se je oče treh otrok odločil za zasebni ultrazvok.
Na njem so opazili sumljivo tvorbo na jetrih, a so mu ponovno rekli, naj si ne dela prevelikih skrbi.
Njegova žena Anita, 43-letna policistka, pravi, da takrat niso posumili ničesar hudega.
Čutila sta celo olajšanje, ker bosta končno izvedela, kaj se dogaja.
Stanje se je kmalu močno poslabšalo.
Poznejši CT je pokazal maso v pljučih, zato so ga januarja naslednje leto nujno poklicali na dodatna slikanja.
Ta so potrdila številne tumorje v pljučih in jetrih, po biopsiji pa sta v bolnišnici izvedela najhujše: drobnocelični pljučni rak četrte stopnje. Bolezen se je že razširila na jetra in nadledvični žlezi.
Zdravnik jima je odkrito povedal, da je rak neozdravljiv.
Anita je po lastnih besedah v neverjetju vzkliknila, medtem ko jo je Ben trdno objemal.
Drobnocelični pljučni rak je redkejša oblika bolezni in predstavlja le 10 do 15 odstotkov vseh diagnoz.
Med najpogostejšimi simptomi so kašelj, ki traja tri tedne ali več, oteženo dihanje, ponavljajoče se okužbe prsnega koša, ki ne minejo, in izkašljevanje krvi.
Benu so napovedali še 12 do 18 mesecev življenja.
Takoj je začel s kemoterapijo, ki mu je sprva omilila bolečine, vendar izboljšanje ni trajalo dolgo.
Sledila je imunoterapija, junija pa se je njegovo stanje hitro slabšalo. Izgubil je sposobnost požiranja, govora in hoje, zato sta se z Anito odločila, da obnovita zakonske zaobljube, dokler še lahko.
Ko je bolečina postala neznosna in odporna na vsa zdravila, so ga sprejeli v hospic.
Tam so odkrili še leptomeningealni rak, pri katerem se maligne celice razširijo na tanke plasti tkiva, ki prekrivajo možgane in hrbtenjačo.
To je postopoma, a usodno prizadelo njegov osrednji živčni sistem.
Anita zadnje štiri tedne opisuje kot najhujše obdobje svojega življenja.
Nemočno je opazovala, kako “nekoč velik in neverjetno močan moški dobesedno izginja pred njenimi očmi”.
Ben je po približno mesecu dni v hospicu umrl, star 38 let.
Anita je do zadnjega diha sedela ob njem in ga držala za roko.
Po njegovi smrti se je njeno življenje povsem spremenilo.
Pogosto pove, da ima občutek, da je izgubila vse, za kar sta delala in živela.
Pomembne prelomnice otrok, od odhoda na fakulteto in izpitov do voznih izpitov ter prvih šolskih dni najmlajših, je morala preživeti sama.
Vsak dan je nov boj z žalostjo, zaradi prizorov Benovega umiranja pa je poiskala strokovno pomoč in začela terapijo zaradi posttravmatske stresne motnje.
Ker je po vsem skupaj ostalo zelo malo otipljivih spominov na moža, je začela projekt izdelave škatel spominov za druge družine, ki se soočajo s smrtno boleznijo.
S tem jim želi pomagati ohraniti spomine na ljubljene in spodbuditi bolj odprt pogovor o žalosti in smrti.
S svojo zgodbo hkrati poziva ljudi vseh starosti, tudi tiste, ki se imajo za povsem zdrave, naj nikoli ne prezrejo nenavadnih telesnih znakov in naj vztrajajo pri iskanju pravih odgovorov.
Podobni primeri so vse pogostejši, zaskrbljujoč pa je predvsem globalni trend naraščanja hudih rakavih obolenj pri mlajših odraslih, ki jih zdravstveni sistem zaradi mladosti pogosto spregleda.
Resni raki v zgodnjih fazah pogosto ne kažejo specifičnih simptomov, temveč se pojavijo kot prenesena bolečina, ki lahko tako bolnike kot zdravnike zavede na napačno sled.
Anita želi vsakogar opozoriti, da lahko opustitev preiskav samo zato, ker nekdo reče, da ste za resno bolezen premladi, privede do usodnih posledic.
Hkrati prosi družbo, naj pokaže več razumevanja in empatije do ljudi, ki doživljajo bolečino izgube in so pogosto prepuščeni sami sebi.
“Izredno težko je vsako jutro vstati, se prisiliti k najosnovnejšim opravilom in poskušati zgraditi novo normalnost v svetu, iz katerega je za vedno izginila oseba, ki ti je pomenila vse,” je povedala.