Preveč žalostno 😔
Ko je odkrila, da je njen sin žrtev zlorabe v šoli, se je Camilla Roelants odločila, da bo napisala pismo.
31-letna mama je pojasnila, da je njen sin otrok z motnjo avtističnega spektra, zaradi česar ga vrstniki v šoli pogosto zlorabljajo.
“Ne morem vam natančno povedati, kaj čutim, potem ko sem še en večer tolažila svojega sina.” je povedala Camillia in s pismom poskušala pokazati svoja čustva, nad katerimi bi se lahko vsi globoko zamislili.
“Srce me boli, ko te vidim tako žalostnega.
Kot že veš, smo vsi različni in različno ni slabo.
Želim, da bi vsi videli, tisti, ki jih poznaš in tisti, ki jih boš šele spoznal, kako si pameten, zabaven in bister, kako čustven in sladek.
V šoli so te vzeli na “piko” in zlomili tvoje majhno srce.
Trdno te držim, brišem tvoj solze, ampak v sebi jočem.
Tako bi rada, da ti ni težko.
Kako je pravzaprav krut ta svet, ko se samo želiš vklopiti, še posebej ti, ki potrebuješ več časa za prilagoditev.
Ne razumeš pravil igre, ne razumete besed v pesmi.
Oni se ti smejejo, ko z njimi deliš svoje misli.
Čeprav so stari samo sedem let, so lahko slabi, brezobrazni in nesramni.
Lahko so nestrpni, brezbrižni in nevljudni.
Želim si, da ne bi bili taki, toda moje roke so zvezane.
Ne morem jim dati dela svojega uma.
Ne morem jih naučiti strpnosti in prijaznosti.
Ne morem pospešiti sistema, ki nas je pustil na cedilu, ne morem spremeniti tvojega žalostnega obraza.
Ti in jaz proti svetu, moj prijatelj.
Obljubim, da te ne bom nikoli razočarala.
Vedno bom edina oseba, ki ji lahko vse poveš, tu bom ko boš padal – tvoj največji prijatelj in zaveznik.
Jaz bom tvoja mama.
Jaz bom tista, ki ti bo brisala solze in te trdno držala in ti govorila, da bo vse v redu.
Včeraj, jutri in nocoj, želim si, da bi ti lahko odvzela žalost.
Vedno bom ob tebi, naj grmi ali pada dež, podnevi ali ponoči.
Dokler ne dobiva odgovorov, bova sedela in čakala, dokler bo potrebno.
Trkava na vrata, drživa se drug drugega.
Trudiva se ostati močna, ne dopuščava, da naju to zmoti.
Ko pa greš v šolo, te ne morem držati za roko.
Ko vstopiš skozi ta vrata, ostaneš sam in nemočen.
Želim si, da bi lahko vse to pozdravil poljub, kot takrat, ko si bil majhen.
Želim si, da se ne počutiš narobe razumavejočega.
Želim si, da bi imela čarobno palico ali super moči.
Ali sposobnost vplivanja na um drugih.
Hočem …
Ljubim te, tako sem ponosna nate.
Mama. ”