Zgodba z močnim sporočilom!
Nekoč sta na sosednjih kmetijah živela dva brata, ki sta se sprla.
To je bil prvi resnejši prepir v štiridesetih letih, kar sta živela drug ob drugem, si delila orodje, si pomagala in se razdajala.
In potem je bila ta harmonija naenkrat porušena.
Vse se je začelo z majhnim nesporazumom, ki je pripeljal do velikega prepira in ostrih besed, ki so jim sledili tedni, preživeti v tišini.
Nekega jutra je nekdo potrkal na Johnova vrata.
Odprl jih je in zagledal moškega z mizarskim orodjem.
»Iščem službo,« je rekel. “Mogoče bi bilo zame kaj dela tukaj na vaši kmetiji?”
“Ja,” je rekel starejši brat.
»Vem, kaj lahko narediš zame.
Vidiš tisto hišo na drugi strani potoka?
Tam živi moj sosed, pravzaprav moj mlajši brat.
Prejšnji teden je bil med nami travnik, pa je nekaj skopal od reke do sem in zdaj je med nami potok.
To je naredil, da bi se mi zameril, a mu bom vrnil…
Vidiš tista debla pri hlevu?
Hočem, da mi postaviš dvometrsko ograjo, da ne bom več videl njega, ne njegove hiše.«
Mizar je rekel: “Vse mi je jasno.”
Daj mi žeblje in vrtalnik, pa boš videl, kako dobro bom opravil delo.”
Starejši brat je moral v mesto, zato je dal mizarju potreben material in odšel.
Tesar je ves dan trdo delal, meril, žagal …
Ko se je starejši brat vrnil v mraku, je tesar končal svoje delo.
Bil je presenečen!
Ograje sploh ni bilo.
Zgradil je most, ki je povezal oba bregova potoka.
Bil je lep most, z druge strani pa se mu je s široko odprtimi rokami približeval mlajši brat.
“Resnično si velik človek, da si naredil most, po vsem, kar sem ti rekel in naredil.” – je rekel mlajši brat.
Brata sta stala vsak na svoji strani mostu in se počasi začela približevati drug drugemu, ter se srečala na sredini.
Videla sta, kako je mizar vzel svojo škatlo z orodjem in odšel.
»Hej, počakaj! Ostani še nekaj dni, še marsikaj bi lahko naredil,« je rekel starejši brat.
“Zelo z veseljem,” je rekel mizar, “toda narediti moram še veliko mostov.”