Zelo počuna in čustev polna zgodba, ki vas bo ganila do solz!
Ime ji je bilo Nada.
Na prvi dan šolskega leta v petem razredu se je učencem zlagala – kot večina učiteljev je otrokom povedala, da jih ima vse enako rada.
A to je nemogoče, saj je v prvi vrsti za klopjo sedel fant Marko.
Gospa Nada je prejšnje leto opazovala Marka in opazila, da se redko igra z drugimi otroki, ima neurejena oblačila in se ne kopa redno.
Marko je znal biti tudi neprijeten.
Prišlo je do točke, ko je gospa Nada zelo rada pisala velike debele enke z rdečim kemičnim svinčnikom na njegove naloge.
V šoli, kjer je poučevala gospa Nada, je bil učitelj ob koncu leta dolžan prebrati mnenja drugih učiteljev iz prejšnjih let, preden je napisal svoje mnenje o posameznem učencu.
Gospa Nada je Markovo poročilo pustila za konec.
Ko ga je prebrala, je bila presenečena.
V prvem razredu so o Marku zapisali: “Marko je bister otrok in vedno nasmejan.” Je urejen in lepo vzgojen. Pravo veselje ga je poznati.”
V drugem razredu: “Marko je odličnjak, vsi ga imajo radi, doma pa ima težave, ker je njegova mama hudo bolna.”
V tretjem razredu: »Težko je sprejel smrt matere. Trudi se, kolikor se da, oče pa se sploh ne ozira in če se nekaj ne spremeni, se bo to slabo poznalo na njem.«
V četrtem razredu: »Marko se je zaprl vase in ne kaže zanimanja za šolo. Nima veliko prijateljev in včasih spi v razredu.”
Gospa Nada je zdaj razumela, v čem je problem in bilo jo je sram.
Še huje ji je bilo, ko so ji učenci prinašali božična darila, zavita v okrasne papirje, vsi razen Marka, ki je svoje darilo prinesel okorno zavito v navadno papirnato vrečko.
Gospa Nada je z velikim trudom odprla njegovo darilo med vsemi drugimi.
Nekateri otroci so se začeli smejati, ko je odkrila verižico iz plastične imitacije kamnov, kjer jih je nekaj vidno manjkalo, ter napol napolnjeno stekleničko parfuma.
Otroški smeh je utišala z besedami, da je ogrlica lepa in si jo nataknila okoli vratu, na roko pa je nanesla parfum.
Marko je ostal zadnji po šoli in ji rekel: “Gospa Nada, danes ste dišali, tako kot je včasih dišala moja mama.”
Po odhodu otrok je jokala skoraj eno uro.
Od tistega dne naprej je prenehala predavati otrokom.
Namesto tega se jih je začela učiti.
Posebno pozornost je gospa Nada namenila Marku.
Ko je delala z njim, je oživel.
Bolj kot ga je spodbujala, hitreje je napredoval.
Marko je ob koncu leta postal eden najboljših učencev v razredu.
Poleg tega, da je imela vse otroke enako rada, je Marko postal njen najljubši učenec.
Naslednje leto je našla Markovo sporočilo, da je ona še vedno najboljša učiteljica, kar jih je imel v življenju.
Minilo je šest let, preden je prejela še eno Markovo sporočilo.
Napisal ji je, da je končal gimnazijo, tretjo v generaciji, a da je vseeno najboljša učiteljica v njegovem življenju.
Po štirih letih je prejela še eno pismo, v katerem je pisalo, da mu je bilo včasih težko, a je končal univerzo z najboljšimi ocenami.
Gospe Nadi je zagotovil, da je še vedno najboljša učiteljica, kar jih je imel v življenju.
Pismo je bilo podpisano z dipl. inž.
A to še ni konec zgodbe.
Tisto pomlad je prišlo še eno pismo.
Marko ji je povedal, da je spoznal dekle in se bo poročil.
Pojasnil ji je, da je njegov oče umrl pred nekaj leti, zato je vprašal gospo Nado, ali bi privolila, da na poroki sedi na mestu, ki je običajno namenjeno ženinovi mami.
Seveda se je gospa Nada strinjala in kot lahko ugibate, si je nadela tisto ogrlico in tisti parfum.
Objela sta se in Marko ji je zašepetal: “Hvala gospa Nada, da verjamete vame. Najlepša hvala, da se počutim posebno in da lahko nekaj dosežem v življenju.”
Gospa Nada je s solznimi očmi zašepetala: “Marko, nimaš prav, ti si tisti, ki mi je omogočil, da sem v življenju nekaj dosegla.” Pred teboj nisem znal učiti drugih«.