Zgodba, zaradi katere vam bodo pritekle solze… 
Vstopim v porodnišnico.
Na porodni mizi mlado dekle, stara kakšnih dvajset let, suhljata, z upadlimi lici in temnimi podočnjaki.
Tiha je …
Babica pristopi k meni in reče:
»Doktorica, ženska je odprta šest centimetrov. Rok poroda je konec naslednjega meseca, dojenček pa je zelo majhen.«
»Kako ti je ime?« vprašam in stopim bliže.
»Melisa,« komaj slišno odgovori.
»Od kod si?«
»Od tukaj. Tukaj sem se poročila.«
»Melisa, zakaj si tako suha? Ali sploh ješ?«
»Da,« kratko odgovori.
»Dobro jem. Veste, doktorica, moj mož dela in zasluži, ne pije. Dober je. Vsak dan imamo kruh in nekaj skuhamo. Lepo živim, ne pritožujem se.«
Začnem zmrzovati … Razumem, da govori resnico. Res je tako. Je le enkrat na dan in misli, da je to dovolj.
»Melisa, imaš koga? Brata, sestro?«
»Samo sestro, doktorica, a ona je v rejniški družini. Mama je umrla, oče dela ves dan in ni vedel, kaj naj z menoj. Bila sem pridna, čistila sem, kuhala. Na tržnici sem pobirala zelenjavo, ki so jo zavrgli. Zavržejo tudi dobro hrano. Potem mi je oče rekel: Melisa, našel sem ti moža. Pripeljal ga je. Pojdi z njim, hči, bolje ti bo kot tukaj. In tako sem se poročila.«
»In je tvoj mož lep?« skušam malce pošaliti.
»Dober je,« tiho reče in spet utihne. Le grimase na obrazu kažejo, da jo boli. Mlada ženska, ki sprejema realnost, kakršnakoli že je. Ne pozna nič boljšega.
Babica mi prinese njene izvide. Pogledam list – v grlu se mi naredi cmok. Huda anemija, hipoproteinemija.
»To je deklica,« nadaljuje. »Poimenovala jo bom Amina. Imam stvari. Vse sem oprala in zložila, kot nove so. Imam tudi plenice. Samo … oprostite, mislim, da moram potisniti.«
»Potisni, Melisa,« rečem. Vsi molčimo.
Daj, Melisa, še močneje. Njeno suho telo zbere vso moč – in rodi.
Dojenčica je suhljata, a lepa, črnolasa, joka.
»Srček, mama te je dočakala. Dajte mi jo, da jo poljubim.«
Stisne jo k sebi, jo poljublja in joče od sreče.
»Koliko tehta, doktorica?«
2.200 gramov. Donošena deklica lačne Melise.
»Lepa je, doktorica, res je lepa.«
»Je, Melisa.«
Babici naročim, naj ji prinese stvari. Pogleda v tla. Prinese navadno plastično vrečko: stara spalna srajca, paket vložkov in milo.
»Melisa, si lačna? Žejna?«
»Nisem. Jedla bom kasneje. Ne skrbite, meni ne treba veliko.« In prvič se nasmehne.
Pred porodnišnico me čaka nizek moški.
»Jaz sem Melisin mož. Je Melisa v redu?«
Ponošena, a čista majica. Velika trenirka. Strgane superge. Grobe, razpokane roke.
»V redu je. Tudi dojenček.«
Srečen je.
»Prosim, dajte to Melisi,« reče in mi poda majhno škatlo piškotov in sok.
»Naj poje, mora dojiti. Jaz pridem jutri. Delat moram …«
Odhajam polna žalosti. To je realnost. Tukaj, okoli mene.
Naslednji dan pridem na vizito. Nasmehne se mi. Diši po milu. Spalna srajca je oprana in čista.
»Oprala sem jo in posušila. Toplo je.«
Na nočni omarici čokolada, napolitanke, piškoti …
»Dale so mi. Nisem hotela vzeti. Pravijo, jej, Melisa, poglej, kako si suha, mi pa debele.«
Te ženske v sobi so začutile, da potrebuje pomoč – in ji jo dale, ne da bi jo užalile.
Ob odpustu pride Melisa, da se zahvali.
»Hvala za stvari za dojenčico. Res ne bi bilo treba.«
»Nič ni, Melisa. Uživaj.«
On ju čaka zunaj. Poljubi ju na čelo in Melisi podari eno vrtnico. Tako se spodobi.
Gledam jih in razmišljam …
Koliko pravzaprav potrebuješ, da si srečen?
Resnično ne vem.