Vesna in Oliver Dragojević sta bila dokaz prave ljubezni, ki je v modernem svetu skorajda več ni možno najti.
S svojim soprogom je Vesna preživela kar 45 let življenja, da je našla prave besede ob slovesu, je rabila kar nekaj časa. Sedaj pa je na svojem Facebook profilu objavila zadnje slovo svojemu možu.
Preberite si ganljive besede, ki vam bodo orosile oči.
Njen zapis objavljamo v celoti:
‘‘Najdražji moj. Veš, da ob poslavljanjih nikoli nisem našla pravih besed. Ko so mi rekli, naj se poslovim od tebe, nisem vedela, kako to storiti, niti kaj reči. Spal si že več dni, morda me nisi niti slišal. Vedel si, da smo bili ob tebi in morda je bilo to dovolj. Bilo je nedeljsko jutro. Prinesite mu oblačila. Katera? Morda tista z zadnjega koncerta v Areni, veš, tista, ki sva jih kupila v Avstriji. To ti gotovo ni bilo pomembno in to je bilo prvič, da te nisem vprašala, kaj bi oblekel. Po letu dni soočanja z realnostjo. Šok.
Vedeli smo za situacijo. Kaj zdaj, kam, kako? Vsi so pomagali. Tri dni si bil tisto, kar nikoli nisi želel biti; pomemben, spoštovan, ljubljen s strani poznanih in neznanih ljudi. Vem, kaj bi rekel na to in sram me je to ponoviti, ampak moram ti povedati, da se je zgodilo sponatno, brez pritiska. Doma smo vedeli, da te imajo ljudje radi, šokirani pa smo bili zaradi količine čustev, ki smo jih doživljali. Imel si, Ole, tri pogrebe v dveh dneh. Komaj smo preživeli, bili pa smo ponosni na vse dogodke, povezane s tabo. Kot je rekel Gibo, to morje je le za tebe in tega dne je bilo tako. Saj veš, da smo dobro. Čez kak dan se bo rodil Marko, tvoj šesti vnuk, ki ga nikoli ne boš videl. Vedel si, da prihaja. Ostali so še majhni, da bi razumeli.
Mali Toni me je vprašal, kaj so vse te sveče pred hišo. Rekla sem mu, da jih prižigajo ljudje, ker dedek umira. Vprašal je, zakaj jih je toliko. Vidiš, njemu in vsem nam si bil le naš dedek. Prepričana sem, da bi ti to povedal, tako smo te doživljali vsi. Prejeli smo na stotine, na tisoče sožalnih sporočil tvojih prijateljev in kolegov ter neznancev. Na stotine plovil te je pospremilo na zadnji poti in prepričana sem, da bi jim rekel: ‘Vi ste vsi ponoreli. Kot da sem neka faca, jaz sem le delal, kar sem imel rad’. Morda je zato tudi bilo takšno slovo, ker se nikoli nisi rinil v prvo vrsto. Živeli smo kot ves normalni svet, družili smo se z ljudmi in ne njihovimi nazivi. Ljudje so to prepoznali in zato so te imeli radi.
O pesmih ne bom, nikoli nisva govorila o njih. Ti si bil naš mož, oče, dedek. Ne jezi se, ker te je toliko ljudi imelo rado, za kar nisi niti vedel. Morala sem to napisati, zaradi vseh tistih, ki so te posremili. Ne morem se vsakomur posebej zahvaliti. Želela bi, da bi vedel, koliko ljubezni je bilo zate. Nemerljiva je. Še enkrat hvala vsem, to je vse, kar lahko rečem. Pravih besed ni. Ti veš, kako zelo te imamo radi. Nismo prav pogosto poslušali tvojih pesmi, morda jih bomo zdaj. Karkoli odpremo, povsod so. Ne skrbi za nas, veš kako te imamo radi in da ti je bilo to največja sreča v življenju. Ti boš vedno kapitan našega plovila, peljal nas boš kamor je potrebno in kjer nam bo dobro. Pazil boš na nas, kot si doslej, mi pa bomo negovali tvoje sledi v večnost. Tvoja Vesna.”