Odraščala je v gozdu brez elektrike in vode, ker je oče verjel, da prihaja konec sveta. 😳 Kaj vse je morala početi? Preberite njeno pretresljivo zgodbo. 👇
Kelsey Vanderm je otroštvo preživela v izolaciji z družino, ki je verjela, da se bliža konec sveta.
Zdaj razkriva, kako je takšen način življenja oblikoval njene sposobnosti in pogled na svet.
Večina otrok odrašča ob šoli, prijateljih in vsakdanjih družinskih obveznostih, Kelseyno otroštvo pa je bilo povsem drugačno.
Odraščala je globoko v gozdovih ameriške zvezne države Montane, brez elektrike, tekoče vode in skoraj brez stika z zunanjim svetom.
Starši so se odločili zapustiti običajen način življenja, ker je bil oče prepričan, da se bliža konec sveta.
Kelsey ter njeni bratje in sestre so se zato od malega učili, kako preživeti brez pomoči civilizacije.
Vsakdan so zaznamovale tudi nenavadne vaje za katastrofo, za katero so verjeli, da se lahko zgodi vsak trenutek.
O svojem nenavadnem odraščanju je nedavno spregovorila v podcastu Dana Beckerja.
Razkrila je, kako je izgledalo življenje v popolni izolaciji in koliko je strah pred bližajočim se koncem sveta vplival na njeno otroštvo.
Od biblijskih prerokb do življenja v gozdu
Kelseyna starša sta sprva živela razmeroma običajno življenje, vse pa se je spremenilo, ko je oče začel proučevati biblijske prerokbe.
Sčasoma je postal prepričan, da se bliža konec sveta, in odločil se je, da mora biti njegova družina pripravljena na to, kar prihaja.
Starša sta sprejela radikalno odločitev: otroke sta vzela s sabo in se preselila daleč od civilizacije, v gore Montane.
Tam sta začela živeti izven sistema, kar imenujemo tudi »off-grid« način življenja, brez elektrike, tekoče vode in povezave z zunanjim svetom.
Družina je sprva živela v šotoru, podobnem indijanskemu tipiju, medtem ko je oče z lastnimi rokami gradil leseno kočo, ki je pozneje postala njihov dom.
Prav v tej koči se je Kelsey kot prvi otrok tudi rodila.
Dvajset otrok in vsakdan brez udobja
Njen oče je imel z več ženskami skupaj 20 otrok, vsi pa so živeli skupaj v gozdu, daleč od življenja, kakršnega so poznali njihovi vrstniki.
Življenje v izolaciji je pomenilo številne vsakodnevne obveznosti.
Namesto običajnih dejavnosti so Kelsey ter njeni bratje in sestre večino časa preživeli ob praktičnih opravilih, potrebnih za življenje na posestvu.
Med njihovimi nalogami so bili molža koz, cepljenje drv in pridelovanje hrane na lastnih vrtovih.
Cilj je bil doseči čim večjo samostojnost in neodvisnost od zunanjega sveta.
Oče je verjel, da bi lahko družina v primeru konca sveta in zloma družbe preživela brez običajnih virov hrane in drugih sredstev.
Zanimivo je, da se družina ni ukvarjala z nekaterimi dejavnostmi, ki jih pogosto povezujemo s pripravami na apokalipso, na primer z gradnjo bunkerjev ali kopičenjem velikih zalog hrane.
Poudarek je bil raje na praktičnih veščinah in sposobnosti preživetja v naravi.
Vaje za konec sveta
Čeprav je bil njihov vsakdan že tako precej drugačen od življenja večine ljudi, priprave na morebitno katastrofo niso bile omejene le na delo na posestvu.
Kelsey je v podcastu razkrila, da je oče od otrok zahteval tudi posebne vaje za primer konca sveta.
»Morali smo pripraviti torbe za nujne primere in komplete za preživetje, naložiti naše lame in vaditi za primer, da se svet bliža koncu,« je povedala.
Takšne vaje so bile del njihovega odraščanja, vse pa je temeljilo na očetovem prepričanju, da se lahko katastrofa zgodi kadar koli.
Za Kelsey to ni bila le nenavadna družinska rutina, ampak način življenja, zaznamovan s stalnim pričakovanjem nečesa strašljivega.
Šola in strah pred vojaki
Položaj se je dodatno zapletel, ko se je odločila, da želi zapustiti dotedanji način življenja in obiskovati srednjo šolo.
Čeprav je to zanjo pomenilo priložnost, da spozna drugačen svet, oče ni prenehal verjeti, da se bliža velika nevarnost.
Nasprotno, dajal ji je podrobna navodila, kako naj ravna, če opazi znake katastrofe.
»Ko sem hodila v šolo, me je posedel in rekel: ‘Dobro, sesti se moraš ob okno. Pazi in opazuj. Če vidiš vojake ali specialce, ki prihajajo, moraš takoj zbežati v hribe,’« se je spominjala Kelsey.
Takšna opozorila so njen strah še povečevala.
Medtem ko so njeni vrstniki razmišljali o šolskih obveznostih in vsakdanjih težavah, jo je bremenila možnost, da bi se svet lahko vsak trenutek sesul.
Strah, ki jo je spremljal vse otroštvo
Kelsey je priznala, da je odraščanje ob očetovih prepričanjih pustilo močno sled na njenem občutku varnosti.
Njegova popolna prepričanost v bližajočo se katastrofo je vplivala tudi na to, kako je doživljala svet okoli sebe.
»Čutila sem silen strah, ker je bil popolnoma prepričan, da nas bo nekdo podjarmil. Ves čas sem razmišljala, kako bo svet jutri izginil, kako prihaja konec sveta,« je povedala.
Posebej pretresljivo je opisala občutek, ki jo je spremljal skozi vse otroštvo. »Vse življenje sem odraščala v prepričanju, da bi mi bil naslednji dan lahko zadnji.«