Raziskava kaže, da lahko redna vadba s podporo trenerja zmanjša tveganje za ponovitev raka debelega črevesa. 💪 Preberite, kaj so ugotovili in zakaj takšni programi še niso dostopni vsem.
Ko se zdravljenje raka konča, se za bolnika pogosto šele začne težji del: utrujenost, pomanjkanje energije in občutek, da telo ni več isto.
Vse več znanstvenih dokazov kaže, da lahko k okrevanju veliko prispeva tudi nekaj, kar je na videz preprosto: telesna vadba.
A pri tem ni dovolj, da bolniku rečemo, naj se več giblje.
Kaj je pokazala raziskava?
Veliko randomizirano kontrolirano preskušanje, objavljeno lani, je spremljalo bolnike z rakom debelega črevesa.
Del jih je tri leta sodeloval v strukturiranem programu vadbe s podporo trenerja.
Rezultati so bili obetavni:
- manjše tveganje za ponovitev bolezni,
- boljša kakovost življenja,
- po osmih letih je bilo živih 90 odstotkov udeležencev programa, v kontrolni skupini pa 83 odstotkov.
Naknadna analiza je pokazala še nekaj, kar je v onkologiji redko: program, ki je stal okoli 3.000 dolarjev na osebo, je prinesel tudi prihranke zdravstvenemu sistemu.
Zdravnik Scott Ramsey, zdravstveni ekonomist iz Centra za raka Fred Hutch, je rezultat označil kot »zadetek v polno«.
Raziskava velja za bolnike z rakom debelega črevesa.
Sklepov ni mogoče samodejno prenesti na vse vrste raka, a opazovalne raziskave že dolgo kažejo povezavo med telesno dejavnostjo in boljšim preživetjem, zlasti pri raku dojke.
Koliko gibanja priporočajo?
Smernice za bolnike z rakom debelega črevesa priporočajo vsaj 150 minut zmerne do intenzivne telesne dejavnosti na teden.
Pomembno je, da se obseg povečuje postopoma in ga prilagodi zmožnostim posameznika.
Zakaj ni dovolj reči »več se gibajte«?
Mnogim bolnikom je težko začeti sami.
Potrebujejo nekoga, ki jim pomaga povečati raven aktivnosti, prilagoditi vaje in pri programu vztrajati.
Raziskovalka Kathryn Schmitz iz Onkološkega centra Hillman v Pittsburghu to povzema takole: vadba ni samo biologija, je tudi vprašanje vedenja.
Primer takšne podpore je 68-letna Kimberly Barker.
Po zdravljenju raka sečnega mehurja in maternice jo je pestila izrazita utrujenost ter bolečine v hrbtu in kolkih.
12 tednov se je enkrat na teden srečevala s trenerko, vmes pa je vadila sama.
Danes se spet počuti kot pred boleznijo, z možem pa sta se vrnila k skupnim kolesarskim izletom.
Težava: programi niso na voljo vsem
Čeprav so dokazi vse močnejši, v ZDA še ni sistema financiranja, ki bi omogočal, da zavarovanje pokriva stroške takšnih programov.
Večinoma so na voljo v velikih onkoloških centrih, financirajo pa jih donacije ali bolniki iz lastnega žepa.
Zato so prikrajšani predvsem tisti z nižjimi dohodki in tisti, ki živijo daleč od specializiranih ustanov.
Nekateri kraji ponujajo rešitve: fizikalno terapijo in rehabilitacijo, ki jo lahko krije zavarovanje, ali 12-tedenske programe za osebe po raku, ki jih ponujajo nekatere podružnice organizacije YMCA.
Kaj se spreminja?
Medicinski center Univerze v Pittsburghu namerava od prihodnjega leta program ponuditi bolnicam z rakom dojke v okviru zdravstvenega zavarovanja svojih zaposlenih.
Če se bo izkazal za uspešnega, ga bodo leta 2028 razširili na vse vrste raka.
Schmitz je prepričana, da vadba ne bi smela biti več le »lepa dodatna možnost«, ampak terapevtski poseg, dostopen vsem bolnikom.
Kaj to pomeni za vas?
- Če ste ali ste bili bolnik z rakom, se o gibanju najprej posvetujte z onkologom, saj je ustrezna vrsta in obseg vadbe odvisen od vrste bolezni, zdravljenja in počutja.
- Začnite počasi in povečujte postopoma.
- Poiščite podporo: fizioterapevta, vaditelja z izkušnjami z onkološkimi bolniki ali programe rehabilitacije.
- Če je to mogoče, vadite z nekom, saj skupna vadba pomaga pri vztrajnosti.
Članek je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika.
VIR: Ordinacija.hr/TheNewYorkTimes