Moja mama je stara 70 let.
Daje mi hruške in jabolka in se opravičuje: “Niso ravno lepe, so pa zelo okusne.” In niso škropljene, so z našega vrta. Vzemi, vem, da jih obožuješ …”
In jaz jih vzamem. Vzamem tudi sir. Ker obožujem mamin sir.
Grem ven, grem v avto, odidem.
In spet grem nekam. Mudi se mi.
Menjam mesta in časovne pasove.
K mami pridem, ko lahko.
Po vsem svojem delu.
Po kavi s prijateljicami in manikuri v salonu.
Prinesem ji nekaj okusnega, na hitro vprašam – kako je, kaj je novega, ji vneto prisluhnem (pa kaj je lahko novega pri njej in očetu), postanem ironična do njenih, zame nepomembnih, težav in skrbi.
In spet grem – tečem svojim obveznostim naproti.
Mama mi bo zagotovo povedala, da hodim slabo oblečen, da ne pazim grla, zato kašelj ne mine.
Rekla mi bo, da veliko delam in da je čas, da se umirim.
Strinjala se bo z menoj, da je življenje zapleteno in da ni nič hudega, če je ne morem pogosto obiskovati.
Živimo 20 kilometrov drug od drugega.
Redno jo kličem in poslušam njene podrobne zgodbe o tržnici, o njeni sestri, ki težko živi sama na podeželju, o tem, da paradižniki niso obrodili, da je bila je suša. ,da je našo mačko pojedel sosedov pes…
Ni mi zanimivo.
In zdi se mi, da se v njenem življenju ne dogaja nič pomembnega.
Malo se jezim, ko mi potoži o svojih bolečinah in jo rotim, rotim, naj gre k zdravniku, ona pa samo odmahne.
Ampak, saj nisem zdravnica, kako naj vem, kakšno zdravilo, navsezadnje, naj jemlje?!
Mama mi kar naenkrat tako pomilovalno reče: “Pa komu se bom potožila, če ne tebi …”
Tudi jaz ostanem brez besed, držim telefonsko slušalko v roki in se zavedam, da sem zelo nepravična.
In da ta njen zvonki glas v slušalki, pa vse njene besede, pa vse najine večne razprave o tem, kdo od naju ima prav, pa njeno godrnjanje in moje opravičevanje – vse to je naše življenje. Tisto, ki je tukaj in zdaj…
Skočim, se “nenačrtovano” zapeljem do nje, uspe mi speči žemlje, ata mi ponudi kozarec našega domačega vina.
Ne morem piti vina. Jaz sem za volanom. Pije sam, hvali svoje vino. Smejiva se..
Zavijem se v mamin šal, mraz je.
Mama hitro vstavi drva v peč.
In spet sem brezskrbna, zadovoljna punčka.
In vse je okusno. In toplo. In ni problemov…
Mama, mama, živi še dolgo, ker ne vem kako je ne slišati tvojega glasu, kako je brez tvoje kuhinje in topline doma, ki ga ustvarjaš… jaz ne vem, kako je to – živeti brez tebe…