Zgodba, vredna razmisleka, ki vam bo pustila solze v očeh.
»Petnajst let nazaj je bilo običajno jutro. Oči me je peljal v vrtec, nato pa odšel na neko vajo z ostalimi reševalci.
“Mami te bo prišla iskat, jaz pa pridem zvečer” mi je dejal. V slovo me je še poljubil in že sem hitela v igralnico. Mama je res prišla pome, a na obrazu ji je pisalo, da nekaj ni vredu.
Nato je vzgojiteljici še povedala, da me nekaj dni najbrž ne bo v vrtec.
Ko sva prišli domov, je bil tam gospod, ki ga nisem videla prvič, bil je eden od očkovih prijateljev.
Mami me je dvignila v naročje in po licih so ji začele polziti solze. Očka ne bo nazaj. Nekaj se je zgodilo, nesreča in … očka se ne bo mogel več vrniti.
Takrat sama še nisem prav dobro vedela, zakaj se gre, a kmalu mi je postalo jasno, da se moj oči ne bo več vrnil domov. Postalo mi je jasno, da ne bo več tistih veselih potepanj po hribih in da me očka ne bo nikoli več peljal v vrtec, da me ne bo peljal prvič v šolo …
Vsako leto hodimo z mamo in družino nazaj na kraj nesreče, prižgemo svečko in pomislimo na očeta.
Na to, kako bi bilo, če bi tisti dan ostal doma. Pomislim na to, kako bi bilo, če bi bil z mano.
Da bi še vedno hodila skupaj v hribe, kako bi bilo … Bilo bi lažje. V osnovni šoli, srednji …
Vsi me še vedno sprašujejo, kako da nimaš očeta. Nimam ga več, ker je bil vedno pripravljen pomagati drugim, če so pomoč potrebovali.
Valeta, maturanski ples … Vse je šlo mimo brez očka. Bili so in še vedno so spomini in z njimi nekako preživljamo iz dneva v dan.
Marsikdo, si želi, da bi se očka rešil vsaj za kak dan, jaz pa bi danes dala vse, da bi ga lahko objela in mu rekla: očka, imam te rada!
A tega ne bom mogla storiti nikoli več v življenju. Želim si, da bi šla lahko še enkrat skupaj na Triglav, da bi skupaj hodila smučat in da bi skupaj prehodila vse možne hribčke in dolinice.
Gledam prijatelje. Bez nekaterih res ne bi preživela tistih prvih let, pa tudi kasneje.
Hvala mami, da me je vedrila in sva lahko skupaj prestali to preizkušnjo. Težko je razumeti, kako je težko.
Kako težko se je spominjati tistih lepih trenutkov z njim, kako težko se je zavedati, da ti sam ne boš nikoli mogel otrokom povedati, kako lepo je na prvi šolski dan, saj je bil zame nočna mora.
Ostal bo v spominu. V najlepšem spominu, na slikah in v moji glavi.
Ostal bo v mojem srcu!
DRAGI MOJI, izkoristite vsak trenutek, ki ga lahko preživite z najdražjimi. Povejte jim, da jih imate radi, preden bo prepozno.
Če se vas je zgodba dotaknila, jo delite še med prijatelje!